OZADJE

O prostorski širitvi Akademije na obstoječi lokaciji so razmišljali že precej pred nastankom Ravnikarjevega projekta. Dokument o prostorskem razvoju Univerze v Ljubljani iz leta 1981 je predvideval dograjevanje stavbe na Erjavčevi cesti. Kot pomembno prednost lokacije je izpostavil njeno bližino Moderne galerije, Narodne galerije, Narodnega muzeja, Cankarjevega doma in Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Prostorska stiska se je dodatno zaostrila po uvedbi visokošolskega programa Oblikovanje v študijskem letu 1984/85. Predlog prostorskega razvoja Akademije iz februarja 1985 je na obstoječih približno 3.030 m² ugotovil primanjkljaj 1.418 m², ob upoštevanju tretjega in četrtega letnika oblikovanja pa 1.618 m². Kot srednjeročni rešitvi sta bili predvideni novogradnja oziroma nadzidava novejšega trakta ter pridobitev in adaptacija sosednje stavbe na Erjavčevi cesti 25. Za najnujnejše potrebe Oddelka za oblikovanje je Akademija medtem najela približno 400 m² prostorov v Domu usmerjenega izobraževanja Ivana Cankarja na Poljanah.

Leta 1986 se je pokazalo, da preprosta nadzidava ne bo mogoča. Statična študija inženirja Ribnikarja je ugotovila, da je trakt iz začetka šestdesetih let potresno nevaren. Akademija je zato preverjala več rešitev: novogradnjo na zelenici ob obstoječi stavbi, lahko nadkritje ravne strehe z dodatnimi prostori, ponovni poskus pridobitev Erjavčeve ceste 25 in celo možnost preselitve v Kolizej. Hkrati je začela pripravljati celovit prostorski program, ki naj bi zajel razvoj vseh dejavnosti Akademije do leta 2000 in naprej.

Iz teh priprav je leta 1987 izšel projekt dozidave, nadzidave in konstrukcijske sanacije trakta po arhitekturni zasnovi prof. Edvarda Ravnikarja.

PRIPRAVA PROJEKTA

Pogodba za izdelavo projekta je bila sklenjena 19. oktobra 1987. Akademija za likovno umetnost je bila investitor, izdelavo projektne dokumentacije pa je zaupala podjetju IZTR, Inženiring in projektiranje, p. o., Ljubljana.

Novembra 1987 je prof. Edvard Ravnikar pripravil dokument Predlog dozidave – ugotovitve in predlog načina dozidave. V njem je povzel stanje obstoječega trakta, dotrajanost ravne strehe in ugotovitve statične presoje. Ob severni fasadi je predvidel približno 4,6 metra širok in 48 metrov dolg prizidek s skupno površino okoli 660 m². Zaradi konstrukcijskega stanja stavbe je predlagal, da se projektna naloga razširi na dozidavo in nadzidavo Akademije s sočasno sanacijo obstoječega trakta.

Odgovorna vodja projekta in projektantka arhitekture je bila arhitektka Ana Mavko, avtor arhitekturne zasnove pa prof. Edvard Ravnikar. Pri pripravi projekta so sodelovali tudi projektanti konstrukcije, elektroinštalacij, strojnih instalacij in kanalizacije ter strokovnjaki za varstvo pri delu in požarno varnost.

Projektantska organizacija:
IZTR, Inženiring in projektiranje, p. o., Ljubljana

Avtor arhitekture:
prof. Edvard Ravnikar, dipl. inž. arh.

Odgovorna vodja projekta in projektantka arhitekture:
Ana Mavko, dipl. inž. arh.

Sodelujoči projektanti:
Anton Berce – konstrukcije
Brane Krištof – statični izračuni
Vojko Vabšek – elektroinštalacije
Mitja Lenassi – strojne instalacije
Niko Nosan – kanalizacija
Aleksander Remec – varstvo pri delu in požarna varnost

PROJEKTNA REŠITEV
Projekt je predvideval dozidavo vseh obstoječih etaž trakta – pritličja, prvega in drugega nadstropja – za približno 4,6 metra proti Erjavčevi cesti. Nad obstoječim in novim delom trakta je bila načrtovana nova mansardna etaža s slikarskimi ateljeji. Glavni vhod bi ostal na obstoječem mestu, vendar bi bil prenovljen in povezan z novim veznim hodnikom. Na zahodnem delu dvorišča je bila predvidena tudi manjša galerijska dvorana z vhodom iz povezovalnega hodnika.

Namembnost prostorov bi večinoma ostala povezana z obstoječimi programi, vendar bi bili prostori povečani, posodobljeni in funkcionalneje razporejeni:

• v pritličju so bili predvideni kiparski ateljeji, delavnica, orodjarna, mavčarna, garaža in galerija;
• v prvem nadstropju slikarski in grafični programi, fotografski laboratorij, video, kabineti in prostori uprave;
• v drugem nadstropju prostori industrijskega oblikovanja;
• v mansardni etaži štirje veliki slikarski ateljeji.

Skupna predvidena površina vseh štirih etaž je znašala 2.890,88 m² bruto oziroma 2.744,06 m² neto.

Poseg ni bil zasnovan le kot prostorska razširitev. Predvidena je bila sanacija obstoječe konstrukcije, nova armiranobetonska nosilna konstrukcija dozidanega dela, prenova sanitarij in kanalizacije, nova vodovodna napeljava, mehansko prezračevanje prostorov brez možnosti naravnega prezračevanja, prenova ogrevanja in elektroinštalacij ter celovita ureditev požarne varnosti. Večji del dotrajane kanalizacije obstoječega prizidka bi bil odstranjen in nadomeščen z novo.

V ohranjenem gradivu ni podatkov, da bi bil za projekt izveden arhitekturni natečaj. Iz dokumentacije izhaja, da je bila arhitekturna zasnova izdelana pod avtorstvom prof. Edvarda Ravnikarja, projekt pa je nato interdisciplinarna skupina razvila do faze PGD.

PROJEKTNA DOKUMENTACIJA
Ohranjeno gradivo dokumentira razvoj projekta od prvih prostorskih načrtov in programskih izhodišč do Ravnikarjeve arhitekturne zasnove, lokacijskega postopka ter dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Obsega prostorske in programske dokumente, arhitekturne in instalacijske načrte, tehnična poročila, izračune, soglasja pristojnih služb, popise del in predračune.

Arhitektura, kanalizacija, popis del in predračun ter statika
Osrednja projektna mapa vsebuje tehnično poročilo, arhitekturno zasnovo, pregled površin, konstrukcijske izračune, načrte kanalizacije ter popis predvidenih gradbenih in obrtniških del. Dokumentacija je izdelana v fazi PGD in datirana decembra 1989.

Elektroinštalacije
Projektna mapa obravnava električno napajanje, razsvetljavo, priključke, zaščito in druge elektroinštalacije predvidenega objekta. Izdelana je bila kot sestavni del PGD decembra 1989.

Požarna varnost in varstvo pri delu
Dokumentacija vključuje požarnovarnostno poročilo, presojo odmikov od sosednjih stavb, evakuacijske poti, požarno odpornost konstrukcije, hidrantno omrežje in druge ukrepe za varno uporabo objekta.

Strojne instalacije – prezračevanje
Projekt je predvideval mehansko prezračevanje sanitarnih prostorov in drugih prostorov brez neposrednega naravnega prezračevanja ter odvajanje zraka od tehnološke opreme.

Strojne instalacije – vodovod in vertikalna kanalizacija
Dokumentacija je obravnavala novo vodovodno napeljavo, sanitarne priključke, vertikalno kanalizacijo ter povezavo objekta na obstoječo mestno infrastrukturo.

Dokumenti o prostorskem razvoju Akademije, 1981–1986
Združeno gradivo obsega tri dokumente o načrtovanju prostorskega razvoja Akademije in Univerze v Ljubljani. Dokumenti kažejo, da je bila širitev Akademije na Erjavčevi cesti predvidena že leta 1981, poznejši predlogi pa so podrobneje opredelili primanjkljaj prostorov ter možnosti nadzidave, novogradnje in pridobitve sosednje stavbe. Leta 1986 je bila nadzidava ALU uvrščena tudi med najnujnejše investicijske posege Univerze.

Arhitekturni načrti dozidave ALU, november 1987
Načrti v merilu 1 : 100 prikazujejo tlorise pritličja, prvega in drugega nadstropja ter podstrešja, prečni in vzdolžni prerez, razporeditev prostorov v razširjenem traktu ter njegovo povezavo s starejšo stavbo. Avtor arhitekturne zasnove je prof. Edvard Ravnikar, odgovorna vodja projekta pa Ana Mavko.

Lokacijska dokumentacija LD 33779, julij 1988
Lokacijska dokumentacija obravnava prenovo strehe, nadzidavo in dozidavo Akademije v dveh fazah. Vključuje opis načrtovanih gabaritov in komunalnih priključkov, grafične priloge, soglasja pristojnih služb ter gradivo iz postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja.

VREDNOST PROJEKTA

Januarja 1990 je bila skupna predračunska vrednost investicije ocenjena na 12.366.581 dinarjev. Znesek je obsegal gradbeno-obrtniška dela, kanalizacijo, elektroinštalacije in strojne instalacije, ni pa vključeval stroškov zavarovanja oziroma podpiranja sosednjih stavb ter morebitne sanacije škode, nastale pri rušitvenih delih.

Po takratnem uradnem tečaju je predračunska vrednost ustrezala približno 1,77 milijona nemških mark oziroma 903.000 evrov. Ob upoštevanju rasti splošne ravni cen bi to danes pomenilo približno 1,8 milijona evrov. Gre pa pri temu za okvirni preračun kupne vrednosti, ne za oceno, koliko bi izvedba enakega projekta stala danes.

RAZPLET IN NADALJEVANJE

Projekt je bil do konca leta 1989 razvit do faze dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Izdelani niso bili le arhitekturni načrti, temveč tudi statični izračuni, instalacijski načrti, požarnovarnostni elaborat, popisi del in predračuni, imenovana pa je bila tudi komisija za kontrolo tehnične dokumentacije.

Vzporedno s pripravo projektne dokumentacije je potekal tudi lokacijski postopek. IZTR je 26. julija 1988 vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja, septembra istega leta dopolnil zemljiškoknjižno dokumentacijo, decembra 1989 pa pristojni občinski organ ponovno pozval k izdaji odločbe.

V ohranjeni mapi je tudi nedatiran dokument z naslovom Delno lokacijsko dovoljenje, ki dovoljuje enonadstropno nadzidavo trakta in ureditev nove dvokapne strehe. Dozidava in priključitev na daljinsko ogrevanje izrecno nista bili vključeni. Ker ohranjeni izvod nima datuma, podpisa ali žiga, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali gre za dokončno izdano odločbo ali njen osnutek.

Kljub visoki stopnji pripravljenosti projekt ni bil izveden. Med doslej najdenim gradivom ni dokumenta o njegovi formalni ustavitvi niti zanesljivega pojasnila razlogov, zato jih ni mogoče nedvoumno pripisati finančnim, upravnim ali širšim političnim okoliščinam.

Neuresničitev projekta je pomenila, da načrtovana dozidava, nadzidava in celovita sanacija trakta iz leta 1960 niso bile izvedene v predvidenem obsegu. Prostorske potrebe Akademije so ostale nerešene in so bile že v naslednjem desetletju ponovno predmet novih prostorskih preveritev in načrtov prenove.

Projekt iz let 1987–1989 je danes pomemben tudi zato, ker dokumentira, da potreba po razširitvi in konstrukcijski sanaciji stavbe na Erjavčevi cesti ni nova. Že pred več kot tremi desetletji je bila prepoznana kot nujna, pripravljena pa je bila tudi celovita projektna rešitev, ki se ni uresničila.