OZADJE
Akademija upodabljajočih umetnosti se je že od ustanovitve leta 1945 spoprijemala s pomanjkanjem ustreznih prostorov. Leta 1959 je pridobila dodatne prostore v nekdanji osnovni šoli Vrtača na Erjavčevi cesti, vendar je njeno delovanje še vedno potekalo na treh ločenih lokacijah. Rektorat z upravo, tehničnimi prostori in delom učilnic je bil na Vrtači, višji letniki slikarstva ter študijsko delo na področju grafike so ostali v prostorih Poljanske gimnazije, konservatorsko-restavratorsko izobraževanje pa je potekalo v Narodni galeriji.

Za trajnejšo izboljšavo prostorskih razmer je Akademija ob obstoječi stavbi na Erjavčevi cesti 23 začela pripravljati gradnjo novega umetniškega paviljona ter adaptacijo starejšega dela stavbe. Projekt je bil namenjen predvsem zagotovitvi specializiranih učnih in ateljejskih prostorov za kiparstvo, slikarstvo in grafične tehnike ter povezavi dotlej razpršenih dejavnosti Akademije.

Ohranjeni investicijski program nosi naslov »Umetniški paviljon na Erjavčevi cesti za Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani«. Investitorica projekta je bila Akademija, idejni arhitekturni projekt pa je izdelal arhitekt Vinko Glanz.

PRIPRAVA PROJEKTA
Priprave so se začele leta 1959. Ohranjena je katastrska priloga k prošnji Akademije z dne 24. decembra 1959, ki prikazuje predvideno umestitev novega trakta ob obstoječo stavbo na Erjavčevi cesti. Idejni situacijski načrt, izdelan maja 1960, pa že prikazuje podolgovati volumen paviljona in njegovo povezavo s staro stavbo.

Ožja lokacija je bila odobrena marca 1960, odločba pa maja istega leta dopolnjena. Pred začetkom gradnje so bili izdelani geološko poročilo o pogojih temeljenja ter pridobljena soglasja za priključitev na vodovodno, kanalizacijsko in električno omrežje. Dokumentacija kaže, da je morala Akademija v razmeroma kratkem času uskladiti zemljiškoknjižne, prostorske, konstrukcijske, komunalne in finančne pogoje za gradnjo.

Projekt je bil načrtovan fazno. V prvi fazi naj bi bila zgrajena pritličje in prvo nadstropje paviljona, v drugi še drugo nadstropje, tretja faza pa je vključevala adaptacijo obstoječe stavbe ter ureditev skupne kotlarne in centralnega ogrevanja. Takšna zasnova je omogočala postopno gradnjo glede na razpoložljiva sredstva, ne da bi bilo treba opustiti končni prostorski cilj.

Projektno dokumentacijo je pripravil Projektivni biro Tehnika. Idejni arhitekturni projekt je izdelal Vinko Glanz, eden vidnejših slovenskih arhitektov svojega časa, pri nadaljnji pripravi dokumentacije pa je sodelovala širša skupina projektantov za statiko, izračune, vodovod, električne instalacije in strelovod.

PROJEKTNA REŠITEV
Novi paviljon je bil zasnovan kot podolgovat trietažni trakt s pritličjem in dvema nadstropjema, umeščen vzdolž Erjavčeve ceste. Tlorisne mere stavbe so znašale približno 53,39 × 9,20 metra, predvidena višina pa 11,90 metra. Z obstoječo stavbo na Erjavčevi cesti 23 je bil povezan prek skupnega vhodnega in stopniščnega dela, tako da sta stari in novi trakt začela delovati kot povezana celota.

V pritličju so bili predvideni prostori za kiparstvo: kabinet oziroma prostor profesorja, učilnice in ateljeji za višje letnike, mavčarna oziroma prostor za odlivanje ter shrambi za vlažne materiale. V prvem in drugem nadstropju so bili razporejeni slikarski ateljeji ter prostori za lesorez, litografijo in globoki tisk. V vsaki etaži so bili urejeni še sanitarni in umivalni prostori, za oskrbo s toplo vodo pa so bili predvideni lokalni grelniki.

Paviljon je obsegal:

• 511,13 m² bruto etažnih površin,
• 376,26 m² neto površin,
• 503,71 m² zazidane površine,
• 22 učnih in ateljejskih prostorov.

Zaradi podtalnice, ugotovljene na globini približno 1,85 metra, stavba ni bila podkletena. Zasnovana je bila kot armiranobetonska skeletna konstrukcija z medetažnimi ploščami, ki so omogočale razmeroma prosto organizacijo prostorov. Ob osrednjem hodniku so bili nanizani različno veliki ateljeji in spremljajoči prostori. Pročelje proti Erjavčevi cesti so zaznamovali neprekinjeni horizontalni okenski pasovi, ki so zagotavljali enakomerno naravno osvetlitev ateljejev in stavbi dali izrazito racionalen modernistični značaj.

PROJEKTNA DOKUMENTACIJA
Projekt je bil pripravljen na podlagi krovnega investicijskega programa, podrobnega predračuna ter idejnih projektov in tehničnih poročil za posamezne instalacijske sklope. Ohranjena dokumentacija povezuje prostorska, zemljiška, programska, konstrukcijska, finančna in tehnična izhodišča projekta ter omogoča natančen vpogled v njegovo pripravo in načrtovano izvedbo.

Investicijski program za Umetniški paviljon na Erjavčevi cesti za Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani
Krovni dokument združuje obrazložitev investicije, spremljajočo dokumentacijo, tehnično poročilo, idejni projekt in predračun. Obravnava lastništvo in uporabo zemljišč, ožjo lokacijo, komunalne priključke, gradbeni program, razporeditev in površine prostorov, konstrukcijsko zasnovo, faznost gradnje, investicijske stroške, amortizacijo in vzdrževanje, vire financiranja ter terminski načrt izvedbe. Dokumentaciji so priloženi tudi lokacijski in zemljiškoknjižni dokumenti, geološko poročilo o pogojih temeljenja, soglasja za priključitev na komunalno infrastrukturo ter potrdila o odobrenih finančnih sredstvih. Kot začetek del je bilo predvideno leto 1960, dokončanje gradnje pa leta 1961.

Proračun
Dokument podrobno razčlenjuje predvidene količine, enotne cene in vrednosti gradbenih ter obrtniških del. Obsega zemeljska, betonska in železobetonska, zidarska, tesarska, krovska, kleparska, mizarska, ključavničarska, slikopleskarska in druga dela, razporejena po posameznih sklopih in fazah projekta. V uvodni rekapitulaciji so gradbena in obrtniška dela povezana tudi z ocenjenimi stroški električnih instalacij, strelovoda, vodovoda in centralnega ogrevanja. Predračun je predstavljal podlago za izračun skupne investicijske vrednosti, povzete v investicijskem programu.

Idejni projekt (elektrika in strelovod) ter tehnično poročilo k idejnemu projektu za instalacijo vodovoda v Umetniškem paviljonu Akademiji upodabljajoče umetnosti v Ljubljani
Gradivo, izdelano maja 1960, združuje idejne projekte električnih instalacij in strelovoda ter tehnično poročilo in predračun za vodovodno instalacijo. Posebna pozornost je bila namenjena enakomerni umetni osvetlitvi ateljejev, ki bi dopolnjevala naravno svetlobo.

Tehnično poročilo k idejnemu projektu za instalacijo centralne kurjave v Umetniškem paviljonu Akademije upodabljajoče umetnosti
Dokument, izdelan maja 1960, obravnava ogrevanje novega paviljona in adaptirane obstoječe stavbe. Skupna kotlarna je bila načrtovana v obstoječem objektu na Erjavčevi cesti 23.

Vrednost projekta

V okvirni oceni investicijskih stroškov so bili neposredni stroški gradnje ocenjeni na:

• gradbena dela: 41.403.177 dinarjev,
• obrtniška dela: 18.486.439 dinarjev,
• električne instalacije: 3.160.000 dinarjev,
• strelovod: 320.000 dinarjev,
• vodovod: 2.100.000 dinarjev,
• centralno ogrevanje: 12.150.000 dinarjev.

Neposredna vrednost gradbenih, obrtniških in instalacijskih del je tako znašala 77.619.616 dinarjev.

Celotna investicijska vrednost, ki je vključevala še projektiranje, nadzor, investitorske stroške, komunalni prispevek in druge spremljajoče izdatke, je bila ocenjena na:

I. faza: 58.066.853 dinarjev,
II. faza: 20.552.510 dinarjev,
III. faza: 9.842.213 dinarjev,
SKUPAJ: 88.461.576 dinarjev.

Zaradi sistema več vzporednih deviznih tečajev je mogoče današnjo kupno vrednost celotne investicije oceniti le okvirno. Glede na uporabljeno metodo bi znašala približno od 1,2 do 2,9 milijona evrov.

Za izvedbo projekta je bil potrjen kredit v višini 30 milijonov dinarjev iz republiških proračunskih sredstev. Dokumentacija omenja tudi poseben vir za kritje stroškov projektiranja, nadzora in drugih investitorskih nalog.

IZVEDBA, UPORABA IN POMEN
Projektiranje, pridobivanje zemljišč in upravnih soglasij so potekali v letih 1959 in 1960. Gradnja novega trakta se je začela leta 1960 ter bila v glavnem zaključena leta 1961. Že 27. novembra 1961 je v razširjenih prostorih na Erjavčevi cesti potekala seja akademijskega sveta, oktobra 1962 pa se je Akademija preselila v novozgrajeni trakt in adaptirano staro stavbo. Kljub pomembni pridobitvi novi prostori že ob vselitvi niso zadoščali za vse njene potrebe.

Zgrajen prizidek še danes stoji in ostaja v uporabi kot osrednji del lokacije Akademije na Erjavčevi cesti 23. V več kot šestih desetletjih ni doživel celovite prenove, njegova prostorska in tehnična zasnova pa mora še vedno zagotavljati pogoje za dejavnosti, ki so se od začetka šestdesetih let bistveno razvile in razširile.

V kronologiji prostorskih prizadevanj Akademije ima projekt posebno mesto: je edini večji načrtovani poseg v njene prostore, ki je bil tudi v celoti uresničen. Z njim je Akademija pridobila namensko zasnovane ateljeje in prvič povezala pomemben del svojih dejavnosti na Erjavčevi cesti, čeprav s tem prostorsko vprašanje ni bilo dokončno rešeno.

Pomemben je tudi institucionalni kontekst. Akademija takrat še ni bila članica ljubljanske univerze; vanjo je bila vključena šele leta 1975. V projektni dokumentaciji nastopa neposredno kot investitorica ter sama usklajuje program, projektante, kredit, zemljiške postopke in soglasja pristojnih organov. Ni mogoče dokazati, da je bila prav institucionalna samostojnost odločilni razlog za uspešno izvedbo, vendar dokumenti kažejo razmeroma neposredno in jasno verigo odgovornosti, ki je lahko prispevala k temu, da projekt ni ostal le pri načrtih.