Poslovil se je Petar Dabac, profesor fotografije

Je že prišel vlak iz Zagreba?

Prišel je čas. Čas, da pogledamo nazaj, se poklonimo in poslovimo.

Petar Dabac je bil eden tistih profesorjev, ki je na akademijo prihajal z druge strani. Pa ne le zato, ker je vztrajno, skoraj dve desetletji, prihajal čez mejo iz Zagreba, da bi predajal svoje bogate izkušnje, ampak tudi zato, ker je vedno obrnil fotografijo in pogledal, če na drugi strani skriva še kakšen zaklad. Dobro je vedel, da fotografije razjeda čas in da njihov propad lahko upočasnimo. Še posebej takrat, ko je v času razpada v strahu pred izgubo nacionalnega zaklada skrivoma preselil arhiv svojega strica Toše Dabca čez mejo v Ljubljano. Vedel je, da ne smemo pozabiti. Zato nikoli ni pozabil fotoaparata in nikoli ni pozabil fotografije. Vedno se je vračal s fotografijo pod roko in nagajivim nasmeškom, ki je razkrival njegovo predanost trenutku. Za nas je bil pravi zaklad, nekdo, ki je uvajal, tisti, ki je odpiral vrata, skozi katera smo vstopili v svet fotografije. Spretno je skrival točko preloma, zato nikoli nismo povsem dojeli, da smo že zdavnaj na drugi strani. Ob tem je vedno hudomušno pripomnil: »Da, tudi to je fotografija,« kot da je to povsem samoumevno.

Peter Dabac ne zapušča samo fotografije, ampak vse tiste, ki so stopili na drugo stran in danes soustvarjajo kulturni prostor na tej in oni strani meje. Vtisnil se je kot nekdo, ki je mislil fotografijo in razumel fotografski pogled kot temeljno osnovo za opredelitev medija, zato ni skoparil z besedami o nastanku, razvoju in propadu fotografije. Tako radi smo ga imeli zase, pa vendar nikoli ni bil povsem naš. Vedno je dobro odmeril čas in se vrnil nazaj na drugo stran ter nam tako postavljal ogledalo minljivosti. Mogoče je vedel, da meja ni in da se točka preloma ustvarja zgolj zato, da bi se razlikovali in lažje zaspali. Vlak iz Zagreba še vedno prihaja, a na njem ni Petra Dabca. Peter je na našem vlaku, ki še vedno pelje proti meji in njegovo mesto nikoli ne bo zasedeno.

Besedilo in fotografija: izr. prof. Peter Koštrun