Utrinki s podelitev diplomskih listin, priznanj in nagrad ter Prešernovi nagrajenci UL ALUO 2024/25
30. januarja 2026 so v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani potekale slavnostne podelitve diplomskih listin dodiplomskega in podiplomskega študija ter priznanj, nagrad in Prešernovih nagrad UL ALUO za študijsko leto 2024/25.
Objavljamo nekaj foto utrinkov z dogodkov (galerija na dnu) ter utemeljitve vseh petih Prešernovih nagrad UL ALUO s strani mentoric in mentorjev.
Še enkrat iskreno čestitamo vsem diplomatkam, diplomatom, magistram, magistrom, nagrajenkam in nagrajencem!
PREJEMNICE IN PREJEMNIKI PREŠERNOVIH NAGRAD UL ALUO 2024/25
TEJA BOŽIČ je Prešernovo nagrado UL ALUO prejela za magistrsko delo Predlog konservatorsko-restavratorskih posegov na lesenem totemskem kipu Petra Jovanovića pred gozdno šolo v Ukancu in laboratorijski poskusi utrjevanja lesa
Magistrski študijski program druge stopnje Konserviranje in restavriranje likovnih del
Mentorica: izr. prof. mag. Martina Vuga
Somentorica: doc. dr. Katja Kavkler
Teja Božič se v magistrski nalogi posveča načrtovanju konservatorsko-restavratorskega posega na lesenem totemskem kipu v lasti Taborniške zveze Slovenije, postavljenem v Ukancu. Celovito obravnava problematiko ohranjanja lesenih skulptur na prostem, analizira dejavnike njihovega propadanja ter osvetli specifične izzive varovanja lesenih umetnin, izpostavljenih zunanjim vplivom. Raziskava združuje teoretični, analitični in eksperimentalni pristop ter pomembno prispeva k razvoju konservatorsko-restavratorske prakse.
V okviru raziskave je zbrala obsežne podatke o umetnini, avtorju in okoliščinah njenega nastanka, opravila več terenskih ogledov ter intervju z umetnikom. Pri pripravi konservatorsko-restavratorskega načrta se je oprla tudi na rezultate testiranj propadanja lesenega nosilca, izvedenih v sodelovanju z Oddelkom za lesarstvo Biotehniške fakultete (UL BF), kjer so bile opravljene tudi meritve na vzorcih lesa pred in po utrjevanju.
Avtorica je premišljeno utemeljila izbor postopkov in materialov, poseben poudarek pa namenila zaščiti lesa na prostem in ustreznejši pritrditvi kipa. Predlagane rešitve je podprla s kakovostno grafično dokumentacijo, ki izkazuje njeno tehnično znanje in natančnost.
Praktični del naloge je izvedla na ZVKDS Restavratorskem centru v sodelovanju s somentorico doc. dr. Katjo Kavkler, kjer je raziskovala in testirala različne materiale za utrjevanje lesenega nosilca, med drugim melaminske smole.
Magistrska naloga Teje Božič izstopa po interdisciplinarnosti, metodični doslednosti in strokovni poglobljenosti. Njeni rezultati predstavljajo pomemben prispevek k ohranjanju lesenih umetnin na prostem, ki so pogosto izpostavljene zahtevnim okoljskim razmeram. Zaradi izjemne raziskovalne zahtevnosti, strokovne utemeljenosti in kakovostne izvedbe je Teja Božič prejela Prešernovo nagrado UL ALUO.
Martina Vuga
KAIA GROBOVŠEK, JAN HOSTNIK, ALJAŽ LAVRIČ in ŽIGA SEVER so Prešernovo nagrado UL ALUO prejeli za zasnovo, načrtovanje in izvedbo publikacije Bombon
Magistrski študijski program druge stopnje Oblikovanje vizualnih komunikacij, smeri Fotografija, Ilustracija in Grafično oblikovanje
Mentorja: doc. Roman Ražman, doc. Matej Stupica
Somentorji: prof. dr. Petra Černe Oven, prof. Domen Fras, asist. Alja Herlah
Zasnova in izvedba publikacije Bombon je bila plod kolektivnega napora in raziskovalnega procesa, v katerem so študenti aktivno sodelovali in ga razumeli kot odprto razpravo. V njej so kritično premišljevali namen in strukturo take publikacije, obenem so enakovredno sodelovali pri konceptualno-vsebinskih odločitvah, v izvedbeni fazi pa so si razdelili področja, ki so ključno definirala končno obliko publikacije.
Jan Hostnik je v študentski ekipi sodeloval kot grafični oblikovalec, pri tem je prevzemal veliko avtorskih odločitev, presojal je delo ostalih članov ekipe, ter spretno krmaril v dinamičnem in kompleksnem procesu nastajanja publikacije. Tudi v svojem diplomskem delu je raziskoval načrtovalske pristope k oblikovanju knjige, in s tem znanjem ključno prispeval k procesu nastanka in izvedbe publikacije Bombon. Aljaž Lavrič je kot urednik fotografije močno zaznamoval publikacijo s svojim izrazito avtorskim pristopom. Tega se je lotil z intervencijami v fotografsko gradivo in na ta način preigraval konvencionalno vlogo fotografije v formatu kataloga. Žiga Sever je sodeloval kot ilustrator, v samostojnem ilustratorskem delu je preizkušal vlogo in moč ilustracije v tkivu tovrstne publikacije. Po daljšem procesu je ustvaril serijo hipnih, minimalističnih in svežih ilustracij, ki v veliki meri oblikujejo zven publikacije. Kaia Grobovšek je sodelovala kot povezovalni člen med fotografskim gradivom in urednico besedil, s pikolovsko natančnostjo je urejala fotografsko gradivo, ki je poleg besedil glavni nosilec vsebine kataloga, ter hkrati prevzela vlogo glavne koordinatorke projekta.
Bombon je bil uspešno realiziran, predstavljen na razstavi O!, Razstava izjemnih zaključnih del študentk in študentov UL ALUO ob 40. obletnici visokošolskega oblikovanja v Cankarjevem domu (20. 5.—2. 6. 2025). Je hvalnica sodelovanju in prepletanju študijskih procesov, vztrajnosti ter nameri, da se v prihodnosti z njim posladka še kdo.
Roman Ražman
JAKA KORDIŠ, MATIC LESJAK in ČRT ŠTRUBELJ so Prešernovo nagrado UL ALUO prejeli za projekt What remains?
Magistrski študijski program druge stopnje Industrijsko in unikatno oblikovanje, smer Industrijsko oblikovanje
Mentorji: prof. mag. Barbara Prinčič, izr. prof. dr. Barbara Predan, prof. Jure Miklavc, asist. Tamara Lašič Jurković, asist. Tim Prezelj
Projekt What remains? je bil zasnovan v okviru mednarodnega razpisa Biodesign Challenge 2025 in konceptualno združuje področja bioloških znanosti, umetnosti, tehnologije in oblikovanja. V svojem jedru je projekt odprl prostor premišljevanja o biodesignu, ki so ga študenti umestili v širši trajnostni okvir, ožje pa artikulirali skozi vprašanje ravnanja z viri in surovinami. V času, ko prekomerna izraba naravnih virov narekuje nujo krožnih in regenerativnih praks, je projekt v raziskovalni fazi zavestno preusmeril pogled k človeku samemu in njegovim ostankom: lasem, krvi, znoju, urinu, blatu, nohtom, slini. Na ta način se je oddaljil od pogoste umetniške geste recikliranja potrošniških dobrin ter odprl občutljivo polje človeške telesnosti in minljivosti, kar so avtorji povezali z enim najmočnejših družbenih tabujev – s smrtjo in z obredi pokopa.
Dolgotrajen proces eksperimentiranja je ekipo vodil k razvoju novega, kompaktnega in biorazgradljivega kompozitnega materiala, zasnovanega iz krvi in las. Inovacija se naslanja na že davno pozabljene historične prakse, denimo na hemacit iz 19. stoletja – nekoč široko uporabljan material iz živalske krvi in žagovine – ki so ga študenti reinterpretirali v duhu sodobne trajnostne miselnosti. Povezave med preteklimi praksami, sodobnimi trendi ter zahtevami trajnosti so projekt naredile avtentičen in relevanten.
S preoblikovanjem krvi in las preko postopkov dehidracije, koagulacije in stiskanja je nastal material, ki je gradnik oblikovalskega artefakta – žare, ki se sčasoma na koncu razgradi. Njena bistvena lastnost ni trajnost v smislu ohranjanja, temveč vračanje – telesa zemlji, snovi naravi, človeka k cikličnemu ritmu minljivosti. »Dust to dust,« so zapisali avtorji.
Umetniški izraz odseva v sferični obliki žare in evocira popolnost, zaključenost in neskončnost življenjskega kroga. Njena okroglina je semantično povezana z nežnostjo, pozornostjo in čutnostjo – tistimi občutji, ki spremljajo žalovanje in slovo. Oblika žare ni namenjena ohranjanju telesa, temveč spominu in vračanju; postane kot »druga koža« – minljiv ovoj za spomin.
What remains? je večplastna umetniško-oblikovalska raziskava, ki združuje materialni eksperiment, spekulativno oblikovanje in globoko kulturno refleksijo. S tem projekt ne ponuja le inovacije v materialnem smislu, temveč odpira prostor za razmislek o naših odnosih do smrti, žalovanja in dediščine, ki jo puščamo za seboj. Predlaga nov pogled: žalovanje s ponižnostjo, oblikovanje s skrbnim razmislekom in vračanje v naravo z zavestjo o minljivosti.
Projekt What remains? so študenti Jaka Kordiš, Matic Lesjak in Črt Štrubelj junija 2025 predstavili v sklopu finalistov v New Yorku na Parsons School of Design in v Muzeju moderne umetnosti (MoMA).
Barbara Prinčič
VESNA MARKIČ je Prešernovo nagrado UL ALUO prejela za diplomsko delo Odmevi senc: Simulaker prezence in performativni deepfake v (virtualnem) urbanem prostoru
Univerzitetni študijski program prve stopnje Kiparstvo
Mentorica: doc. mag. Maja Smrekar
V diplomski nalogi Vesna Markič izkazuje visoko stopnjo konceptualne zrelosti, teoretske razgledanosti in raziskovalne natančnosti. Osrednje vprašanje naloge – kako je mogoče iz odsotnosti proizvesti prisotnost, avtorica fiktivne in afektivne realnosti sodobnosti obravnava z izrazitim občutkom za kompleksnost družbenih in medijskih razmer našega časa.
Teoretični del naloge je umeščen v kontekst simulakra ter pojmov post-resnice in tako imenovane emo-resnice, ki se izraža neposredno in brez zadržkov. Znotraj tako zastavljenega konceptualnega polja Markič pojem globokega ponaredka premišljeno uporabi kot orodje za nizanje govoric, ki vznikajo kot odziv na performativno raven njenega umetniškega dela. S tem lucidno razkriva mehanizme, prek katerih se specifična fikcija, ki vzbuja afekt in kolektivno imaginacijo, postopoma preoblikuje v vseprisotno družbeno resničnost.
Praktični del naloge obsega vzpostavitev in vzdrževanje »oltarčkov« v javnem prostoru, ob načrtnem širjenju govoric prek družbenega omrežja Reddit, z uporabo več anonimnih profilov. S to strategijo Markič zavestno razpre polje kolektivne participacije, v katerem mimoidoči in spletni uporabniki postanejo ključni soustvarjalci umetniškega dela. Proces se torej zgradi skozi metodo nadidentifikacije, ki omogoči nastanek urbanega mita, zgrajenega iz teorij zarote, ki opolnomočijo simulirano prisotnosti fiktivnega subjekta. Ta se postopoma vpisuje v ogledalo kolektivnega spomina, in se s tem umesti v kultni imaginarij določenega časa in prostora.
Gre za kompleksno, poglobljeno in aktualno umetniško-raziskovalno delo, ki preko prečenja širokega obsega vselej spreminjajočih se realnosti tako virtualnega, kot tudi urbanega prostora, pomembno prispeva k razširjanju razumevanja položaja sodobne umetnosti znotraj vseh omenjenih resničnosti. Diplomska naloga Vesne Markič izstopa po visoki stopnji refleksivnosti, metodološki doslednosti in izjemnem razumevanju sočasnih mehanizmov produkcije stvarnosti, zato si v celoti zasluži posebno priznanje.
Maja Smrekar
LIZA JUTRA NORČIČ je Prešernovo nagrado UL ALUO prejela za diplomsko delo Sto let na dan
Univerzitetni študijski program prve stopnje Slikarstvo
Mentor: prof. Žiga Kariž
Somentor: izr. prof. dr. Tomo Stanič
Diplomsko delo Lize Jutre Norčič je nastajalo nekaj časa – dovolj, da so zdaj za avtorico štiri dela, štirje projekti, štiri zaključene celote, združeni pod naslovom Sto let na dan. Pisni del oziroma pisna dokumentacija, kot jo glede na naravo celotne naloge izzivalno poimenuje Liza Jutra Norčič, je razdeljen na štiri dejanja. Vsako izmed njih nosi naslov, ki hkrati razodeva tudi naslov dela, opisanega oziroma dokumentiranega v besedilu posameznega dejanja.
Od del, ki so obravnavana v nalogi, ni ostalo skorajda nič – le skupina žerjavov, ki so del projekta, o katerem govori četrto dejanje Tišina, ki jo dolgujemo. A ta porazgubitev umetniških del ni nič drugega kot priča nekemu postajanju, spreminjanju, pozabi in fragmentaciji, ki smo ji priča iz dneva v dan.
Naloga je avtorska in tudi izjemno osebna; neprestano prepleta avtoričino življenje, njena opažanja, videnja in misli – iz sebe v svet in iz sveta ponovno vase. Kot pravi sama avtorica: »Diplomska naloga raziskuje umetniško artikulacijo skozi dolgotrajne, ponavljajoče in procesualne prakse, ki izhajajo iz telesa, misli, spomina, absurda in družbeno-politične občutljivosti.« Naloga je odgovor na današnji čas. To je čas v katerem smo prepuščeni zgolj upanju, čas brez glasu … in vendar je hkrati čas, ki potrebuje govor, zato v zaključku naloge lahko preberemo: »Vem pa, da ne bom molčala. Glasna kot žerjav bom zahtevala tišino. Naj živi svobodna Palestina.«
Besedilo diplome tako deluje kot podaljšek umetniških projektov – kot nova plast, ki odpira drugačna branja in videnja vizualnih del. Naloga je vsekakor poetična in lepa – in zavedam se, da je ta izraz danes izgubil svojo težo, da bi ga lahko nadomestili izrazi, ki merijo na odličnost, premišljenost, poglobljenost in natančnost. Vendar se lepota vselej izmika raznoraznim kvantifikacijam; povezana je z minljivostjo in krhkostjo, čeprav ohranja nesporno prezenco. Zato bo lepota kar pravi opis naloge.
Tomo Stanič
GALERIJA:
Foto: Žiga Gorišek