Odprte prijave za 6. znanstveno konferenco Katedre za teoretske vede UL ALUO

POZIV ZA PRISPEVKE

Šesta mednarodna znanstvena konferenca Katedre za teoretične vede UL ALUO
Med ekoagitpropom in estetizacijo okoljske etike?: vloga likovnih praks v tematizaciji okoljskih in podnebnih sprememb

Katedra za teoretične vede Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) bo 24. septembra 2025 v Ljubljani organizirala šesto znanstveno konferenco, ki bo letos prvič tudi mednarodna, tokrat na temo vloge likovnih praks v tematizaciji okoljskih in podnebnih sprememb.

Izhodišče

»Ena vrsta, naša, je v nekaj generacijah uspela močno dvigniti temperaturo celotnega planeta in iztiriti njegove najosnovnejše sisteme. A nenavadno je, da čeprav vemo za to, ne vemo za to. Ni se nam zapisalo v drobovje, ni del naše kulture. Kje so knjige? Pesmi? Predstave? Preklete opere? « (McKibben, 2005)

Okoljski aktivist Bill McKibben je leta 2005 v besedilu »What the world needs now is art, sweet art« reflektiral (ne)zastopanost teme podnebnih sprememb na umetniškem področju in ponudil več razlogov, zakaj je (bilo takrat) tako. Četudi se je v zadnjih dvajsetih letih marsikaj spremenilo, je v pogosto citiranem besedilu navedel razloge, ki so pomembni tudi za aktualno razmišljanje o podnebnih spremembah v kontekstu likovnih praks (likovne, vizualne, inter- in novomedijske umetnosti, oblikovanja, arhitekture). Kot trdi McKibben, podnebne spremembe najpogosteje zaznavamo kot kontekst ali ozadje: onstran naravnih katastrof in določenih naravnih pojavov (ki imajo v zgodovini umetnosti relativno bogato zastopanost) jih težko doživljamo kot spektakel ali dogodek, zato pa kot ustrezno izhodišče navdušljive estetske prezentacije. Če se nam kakšen vizualni prikaz podnebnih sprememb uspe vtisniti v spomin, je to najpogosteje na način sopostavitve podob »prej in potem«; ob referiranju na McKibbona trdita J. M. Ledgard in Alastair Smart: »Podnebne spremembe niso dovolj sugestivne, da bi se zganil utrip. Nimajo jasne zgodbe ali zlobneža. […] Gre tudi za zelo zapletene zadeve: od ocenjevanja narave, obsega, hitrosti in lokacije vremenskih sprememb do ukrepanja na politični, gospodarski in pravni ravni, kot tudi na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Brez popolnega razumevanja teh vprašanj se sprašujemo, kaj lahko umetniki zares prispevajo (poleg ekoagitpropa).« (Ledgart in Smart, 2017)

Vse od potrditve resolucije o razglasitvi podnebnih in okoljskih izrednih razmer ter priključitve h globalni pobudi Univerz za delovanje k prehodu v brezogljični svet na UL ALUO leta 2021 je tematika ekologije in podnebnih sprememb postala pomemben predmet umetniškega, oblikovalskega in znanstvenega raziskovanja na ALUO, med drugim v obliki sodelovanja Oddelka za industrijsko oblikovanje na XXII. trienalu v Milanu, monografije Odmevi jutrišnjega dne (Lašič Jurković, ur. 2024), mednarodne poletne šole Zeleni dregljaj ter zadnjih konferenc Katedre za teoretske vede UL ALUO.

Na širšem področju humanističnega raziskovanja umetnosti ima tematika daljšo zastopanost zlasti na področju literarnih ved v okviru interdisciplinarnega področja ekokritike (ecocriticism) in okoljske literarne kritike (environtental literary criticism), ki se je od 90. let 20. stoletja začela osredotočati na povezavo literarnih del in fizičnega okolja. V dialogu s sorodnimi kritično-teoretskimi raziskovalnimi pristopi je bila v prvi fazi v ospredju obravnava kanoničnih literarnih del in dopolnjevanja literarnega kanona s stališča ekologije. V tem procesu je velik del literarne ekokritike v dialogu s postkolonialnimi študijami zgradil pojmovni aparat za analiziranje konkretnih literarnih del, kjer so v ospredju zlasti prostorske kategorije (kraj (place), prostor (space), okolje, razmerje lokalnega in globalnega itd.), ki se vzpostavljajo skozi konstrukcije literarnih svetov. (Jurša, 2013) V teh okvirih je mogoče izpostaviti prispevke T. Mortona, ki je mdr. v knjigi Ecology without nature (2007) predlagal pojem ambientalne poetike, tako pa vzpostavil podlago za analizo formalno-estetskih vidikov umetniških del oz. načinov, kako lahko umetnost prispeva k zavedanju prepletenosti človeških in nečloveških entitet, ki gradijo naše okolje. A takoj ko tak pojmovni aparat poskušamo aplicirati na različna likovna področja, se pojavi vprašanje: ali ni ta preširok za analizo likovnih del, katerih ključna značilnost je – v primerjavi z drugimi umetniškimi področji – natanko bistvena določenost s prostorom in prostorskim?

Na povsem drugačen način je tema ekologije, okoljskih in podnebnih sprememb nagovorjena v okviru sodobne okoljske filozofije in etike. Kot je v knjigi Novi ekološki red: drevo, žival in človek pokazal Luc Ferry, aktualne struje na teh področjih trčijo ob temeljno vprašanje, ali je človek edini pravni subjekt ali pa je treba status pravnega subjekta podeliti tudi živalim oz. temu »kar danes imenujemo ‘biosfera’ ali ‘ekosfera’ in kar so nekoč imenovali kozmos (1998, 18).« V knjigi Ferry pod drobnogled postavi zlasti epistemološka in ontološka izhodišča ključnih struj na področju sodobne ekološke teorije in politike, tako pa detektira plitvo/reformistično ekologijo, ki izhaja iz romantičnega tretiranja narave in kjer je skrb za okolje v temelju skrb za lastno »kakovost življenja«. Poleg tega pa detektira tudi pozicijo t. i. globoke ekologije, ki postavlja pod vprašaj same temelje zahodnokulturne demokratične (pravne) ureditve, ki izhaja iz človeške svobode, tj. bistvene protinaravnosti človeka. Zdi se, da neposredna aplikacija tako opredeljenih političnih in etičnih pozicij na področje likovnih praks samodejno predpostavlja, da likovna dela obravnavamo kot utelesitve znanja/vednosti ali celo kot sklop trditev oz. propozicijskih izjav. Posredno se skratka odprejo zelo splošna vprašanja, kakšne vrste znanja in vednosti posredujejo likovna/umetniška dela, kakšna je povezava med likovnimi praksami/deli, zaznavanjem in kognicijo, predvsem pa, kako je mogoče etična vprašanja povezati z estetskim in čutno govorico, pa naj gre za vzpostavljanje pogojev čutne zaznavnosti, predstavnosti, osveščanje ali gradnjo t. i. okoljskih imaginarijev (environmental imaginaries).

Na konferenco vabimo raziskovalne prispevke, ki bodo kritično nagovorili aktualne opredelitve vloge likovnih praks v tematizaciji ekologije, okoljskih in podnebnih sprememb s stališča različnih disciplin, ki se ukvarjajo z umetnostjo in oblikovanjem. Teme, ki jih predlagamo v obravnavo, vključujejo, a niso omejene na:

– umetnostno-zgodovinsko dopolnjevanje nacionalnega/regionalnega umetniškega in oblikovalskega kanona s stališča ekokritike, okoljskih in podnebnih sprememb; zgodovino nacionalnega/regionalnega razstavljanja okoljsko angažirane umetnosti in oblikovanja (exhibition history); (kritično) tematizacijo trenutno ene redkih bolj celostnih obravnav regionalne ekokritične umetnosti – The Green Bloc: Neo-avant-garde Art and Ecology under Socialism (Fowkes, 2015);

– sodobne analize umetniških/oblikovalskih del s stališča retorike odrasti, ki naj bi jo bilo mogoče detektirati že v avantgardni afirmaciji lenobe, monotonosti in ponavljanja (Pranjić in Purg, 2023); v zadnjih letih je taka pozicija k obravnavi morda bolj zastopana na tistih likovnih področjih, ki so tesneje spojena z logiko kapitalističnega produkcijskega načina, recimo na področju industrijskega oblikovanja (glej: Fry, 2020);

– likovno oblikovanje v povezavi s širjenjem antropocentrične optike na prostor in čas: kritika t. i. ekomimesis (Morton), etika daljnoročnosti (longternmism), vizualizacija dolgoročnih sprememb in procesov oz. globokega časa (deep time), zastopanost planetarne perspektive v likovnih umetnosti in oblikovanju;

– povezavo umetnosti in filozofije narave;

– materialno ekokritiko in nove materializme.

Zainteresirane raziskovalce vabimo, da pošljejo predloge za 20-minutne prispevke v slovenskem ali angleškem jeziku z naslovom in povzetkom (največ 300 besed) ter kratko biografijo (največ 50 besed). Zainteresirane doktorske študente vabimo, da se na poziv za konferenčne plakate prijavijo z naslovom in povzetkom svoje doktorske raziskave (največ 300 besed) ter kratko biografijo (največ 50 besed). Rok za oddajo je 13. avgust 2025, prispevki pa se oddajo na naslov kaja.kraner@aluo.uni-lj.si

Časovnica:

• Rok za oddajo povzetka in kratke biografije: avgust 2025
  (dolžina povzetka: največ 300 besed; dolžina biografije: največ 50 besed)
• Rok za oddajo konferenčnega plakata: september 2025
• Vabilo s programom konference bo objavljeno v začetku septembra.
• Konferenca: september 2025 v Ljubljani, dolžina predstavitev je 20 min.

Novost: poziv za doktorske študente – plakati

• Kot novost razpisujemo vabilo za predstavitev konferenčnih plakatov za doktorske študente, ki so vpisani na interdisciplinarni doktorski študij Humanistika in družboslovje (Likovne vede) na ALUO UL. Študenti s plakatom predstavijo teme svojih doktorskih raziskav, a naj jih poskušajo približati temi letošnje mednarodne znanstvene konference.
• Študenti s plakati naj bodo prisotni na konferenci, kjer bodo lahko dodatno razložili plakate zainteresirani javnosti v živo. Plakati bodo na ogled ves čas konference, objavljeni pa bodo tudi v zborniku konference.
• Rok za oddajo konferenčnega plakata: 5. september 2025
• Format: pdf
• Končna velikost tiska bo: š: 70 cm, v: 100 cm
• Uradna jezika sta angleščina in slovenščina.
• Tehnična navodila

Kotizacija: Udeležba na konferenci je brezplačna.

Publikacije: Ob konferenci bo izšla knjižica s povzetki prispevkov in kratkimi predstavitvami sodelujočih. Za lekturo povzetkov in oblikovanje knjižice bo poskrbljeno. Prihodnje leto bo izšel zbornik znanstvenih člankov in plakatov na osnovi prispevkov s konference. Rok za oddajo prispevkov za objavo v zborniku je februar 2026.

Oseba za stik: Kaja Kraner (kaja.kraner@aluo.uni-lj.si)

Nosilna organizacija: Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

Znanstvena konferenca je rezultat interdisciplinarnega doktorskega študijskega programa Humanistika in družboslovje na področju Likovne vede in raziskovalnega programa P5-0452, Vizualna pismenost na Univerzi v Ljubljani, Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).