Z glino do Paviljona objemov

Na Oddelku za kiparstvo UL ALUO je med 21. in 25. oktobrom 2024 potekala performativno-vizualna umetniška delavnica z glino, naslovljena Paviljon objemov. Vodila jo je multidisciplinarna umetnica Radharani Pernarčič, ki se je skupaj s študentkami in študenti kiparstva osredotočila na telesno interakcijo, gibalno dinamiko in kinestetični čut kot »oko« pri ustvarjanju kipa.

Delavnica je bila izvedena v okviru dvoletnega umetniškega projekta Radharani Pernarčič z istoimenskim naslovom Paviljon objemov, ki je vzniknil iz zavedanja, da so naša življenja stkana predvsem iz odnosov s soljudmi. Čeprav živimo v času individualizma, selfijev in neoprijemljive internetne »povezanosti«, so za nas še vedno ključni utelešeni, čuteni odnosi v fizičnem svetu. Sestavljena je bila iz teoretičnega uvoda in praktičnega dela, ki je vključeval gibalno pripravo (telesne vaje) ter ustvarjalni eksperiment.

Študentke in študenti so po metodi Radharani Pernarčič ustvarili skupno skulpturo – skulpturo kot rezultat medsebojne telesne komunikacije, v glini materializiran(a) (dinamika) odnos(a). Dragocen rezultat delavnice pa je bila tudi vzpostavitev izobraževalne in ustvarjalne vezi med različnimi disciplinami, plesno, somatsko in kiparsko umetnostjo, ki se med seboj dopolnjujejo in tako pripomorejo k odpiranju novih pristopov v izobraževanju.

Vodja delavnice je svoje vtise strnila v naslednji zapis:

“Ogromen kup gline in nekaj teles – toda, ali imajo res samo telesa moč, da vplivajo na glino? Ali glina ne vpliva nazaj na človeško telo in tako so-vodi ustvarjalni proces? Kako drugače posluša in se premika telo, če materiala ne tretira enosmerno, ampak postane dovzetno za dialog z njim? Kako lahko ozaveščanje/raziskovanje lastnega telesa in gibanja pripomore tudi k ustvarjalnim postopkom v kiparstvu? Kako lahko ne le gib roke, ampak gibanje telesa v prostoru pomaga ustvariti različne poteze, teksture, že inherentne kompozicije: sicer statične objekte, ki pa v svojem izrazu razkrivajo kinestetični potek, dinamiko, morda celo dramaturgijo? Kako lahko komunikacija telesa z materialom izvabi drugačno zgovornost forme, ki ne izhaja nujno iz vnaprejšnje zamisli, ampak iz samih lastnosti, obnašanja, odzivanja materiala? Je forma nujna oz. ali je sploh možno, da je ni? Kako lahko angažiranje lastnega telesa vodi v večjo čutno-zaznavno polnost objekta? Je prostor samo nekakšna danost, ki obkroža kiparski objekt, ali pa lahko drug iz drugega izhajata, se podpirata? Lahko konceptualizacija prostora kot »žive«, spreminjajoče se relacijskosti razpre tudi širšo paleto pristopov in spremeni percepcijo obeh, objekta in prostora? In ali ni tisti, ki gleda, konec koncev tudi sam del kompozicije?”

Radharani Pernarčič je multidisciplinarna umetnica, ki prepleta področja uprizoritvene umetnosti, književnosti in vizualne umetnosti. Diplomirala je iz kulturne antropologije (UL FF, 2005) ter sodobnega plesa in koreografije (SNDO, AHK, Amsterdam, Nizozemska, 2007). Od takrat prehaja med različnimi mediji in kontinuirano raziskuje hibridne formate (instalacije, performansi, intervencije, razstave).

Projekt je podprl Svet za umetnost Univerze v Ljubljani.

Foto: Radharani Pernarčič