Ob ALUO 80 na Dolenjski cesti obogateni zeleni kotiček

V sodelovanju z Botaničnim vrtom UL in Biotehniško fakulteto (UL BF), ki sta naše praznovanje 80-letnice pospremila že z limonovci, smo 17. aprila 2025 na zelenici atrija naše stavbe na Dolenjski cesti zasadili tri drevesa rešeljike, pod njimi pa zasejali še cvetoči travnik.

Botanični vrt UL in UL BF redno pomagata ustvarjati nove zelene kotičke na vseh članicah Univerze v Ljubljani. Nam so ob 80-letnici predlagali, da trajnostno komponento praznovanja poudarimo s povečanjem rastlinske pestrosti in ustvarjanjem pogojev za novo senco pod krošnjami na naši zeleni površini na Dolenjski cesti. Tako smo skupaj zasadili tri rešeljike, drevesa, ki so simbol trdoživosti, saj izvirajo iz Krasa in zato prenesejo sonce, sušo ter veter. Pod njimi smo zasadili tudi nekaj medovitih rastlin: čistec, kaduljo, ivanjščico, zvončke in jarice.

Vodji Botaničnega vrta UL doc. dr. Jožetu Bavconu, znan. svet., in njegovi sodelavki asist. dr. Blanki Ravnjak so s strani UL ALUO na pomoč priskočili dekan prof. Alen Ožbolt, Branko Anđel, Mark Valentin Vovk, Žiga Gorišek in izr. prof. Peter Koštrun. Hvala vsem!

Več podatkov o rešeljikah nam ob tem, ko se nadejamo cvetočega razvoja našega novega zelenega kotička, predaja dr. Bavcon:

Rešeljika je ene izmed naših najbolj trdoživih vrst. V naravi je pogosto le grmaste razrasti, vendar dobimo tudi zelo lepa in gosta drevesa. Cvetovi so snežno beli, manjši, do 1 cm široki, vendar je na rastlini mnogo cvetov. Združeni so v navidezna dežnikasta socvetje, v resnici pa v grozde. V suhih predelih rastlina cveti pred olistanjem, če ima nekoliko več vode, pa se lahko listi pojavljajo že ob cvetenju. Vonj cvetov je komaj zaznaven in ni prav nič specifičen. Čeprav so grmi že stari, so lahko še povsem majhni, zato pa toliko bolj cvetoči. Ko grm ali drevo zacveti predstavlja res pravi estetski užitek. Bolj ko je grm skrivenčen, lepši je. Rastlina zares izstopa sredi kraških gmajn ob cestah, med kamenjem in vsepovsod po Krasu. Zeleni listi, ki se običajno razvijejo po tistem, ko je rastlina že čez višek cvetenja, ali pa se lahko pojavljajo tudi hkrati s cvetenjem, so tako bleščavi, da grma zanesljivo ne bomo spregledali. Mnogo kalic rešeljike se lahko pojavi tudi v podrasti presvetljenih gozdov ali na zaraščajočih se površinah. Čeprav se zdi, da rastlina hitro zacveti, ni tako, saj so grmi zaradi razmer, v katerih rastline rastejo, zelo počasi rastoči, in tako na videz res cvetijo zelo nizki, pritlehni grmi. Če gre za večje grme ali manjša ali zelo razvejena drevesa, pa je to ena sama belina ko zacveti.

Čeprav bi kdo pomislil, da je tudi plodov toliko, kot je cvetov, pa je pri rešeljiki to povsem nasprotno. Le malo cvetov se razvije v drobne, češnji podobne plodove. Ti dozorijo poleti ali v drugi polovici poletja. Selekcija v suhih razmerah je velika. Drobne, najprej rdeče in nato črne jajčaste plodove ptiči raznašajo naokrog. Rešeljika torej komaj kaj plodi – povsem drugače kot črni trn, kjer je lahko tudi plodov veliko, pa še bistveno večji so. Vsa lepota rešeljike je po odcvetu v bleščavosti njenih listov in njihovi zgoščenosti, tako da je to tudi preko poletja to zelo zeleno sijoča rastlina. Jeseni se rešeljika prav zanimivo rumeno zeleno obarva in zopet izstopa od drugih rastlin.

Kako zmore rešeljika preživeti v tako ostrih, suhih razmerah? Ta rastlina se ostrim razmeram lahko upira z več prilagoditvami. Tako so listi sorazmerno majhni, enostavni, in ker so svetleči, bleščeči, odbijajo precej sončne svetlobe. S tem se že zmanjša segrevanje listov. Do konca poletja precej listov tudi odpade in jih je v drugem delu poletja na rastlini že zelo malo. Rastlina pa je še vedno zelo zgoščena in tako sama sebi dela zavetje, da se ne segreje preveč. Čeprav raste v sami skali, se zdi, kot bi se sklonila k tlom in ne bi dovolila, da jo žge. Skorja je zelo hrapava in drobno nabrazdana. Rešeljika ima zelo močno glavno korenino, ki gre navpično globoko navzdol. S svojo glavno korenino prekaša marsikatero bistveno močnejšo vrsto. Je pravo nasprotje češnje, ki je njena sorodnica. Češnja ima korenine povsem pri vrhu in več ali manj vodoravno razpredene. Rešeljika pa se z glavno, vertikalno korenino prav neverjetno usidra v tla. Tam potem lahko črpa zaloge vode in si z drobnim in razvejenim koreninskim sistemom išče hranila in vodo. Rešeljika je optimalno prilagojena zelo sušnim in tudi sicer skromnim razmeram. Zato tudi preživi – bolj ali manj zelena – tudi najhujše suše, ko marsikatera druga kraška vrsta povsem porjavi. Kraševci so lastnosti rešeljike znali dobro izkoristiti. Nanjo so cepeli češnje in te so na Krasu zelo dobro rodile, ker so črpale vodo, češnja sama pa zaradi površinskih korenin tega ne zmore in zato rodi le v mokrih letih. Teh pa je na Krasu malo. Žal se je večino tega vedenja danes izgubilo. Z naravne vrste rešeljike pa kraški čebelarji znajo točiti tudi rešeljikin med, ki ima zares specifičen izstopajoč in zelo dober okus. Ker ga je malo in ga čebele nabirajo le v zelo specifičnih pogojih, je prav zaradi tega še bolj iskan.

Čeprav dobimo v Sloveniji rešeljiko v naravi le v submediteranskem delu, pa je v resnici ta vrsta prezimno trdna. Velja za južnoevropsko in srednjeevropsko vrsto, ki pa sega tudi v Maroko, Iran, Irak, Armenijo, Pakistan in rusko osrednjo Azijo. V kulturi pa raste tudi še visoko na severu, tako da je v Linnejevem vrtu v Hammarbyu na Švedskem preživela že preko 270 let.

Foto: Žiga Gorišek