Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja
29.03.2018
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO)
vas vljudno vabi na odprtje razstave
študentk in študentov umetniških smeri Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja,
ki bo v četrtek, 5. aprila 2018, ob 19.00
v Galeriji Equrna, Gregorčičeva 3, Ljubljana.
Sodelujejo:
Inja Bauman, Urša Barle, Domen Dimovski, Andreja Glavica, Tisa Neža Herlec, Veronika Hozjan, Meta Hrovat, Anita Indihar Dimic, Janja Kosi, Dalea Kovačec, Mia Paller, Romana Pehar, Anastazija Pirnat, Andrej Praznik, Urša Prek, Monika Slemc, Rea Vogrinčič
Performans Plinta ob odprtju:
Maja Bojanič in Petra Leskovar Grum
Kuratorka:
doc. dr. Petja Grafenauer
Mentorji:
izr. prof. mmag. Ksenija Čerče, doc. mag. Robert Černelč, doc. mag. Metod Frlic; izr. prof. Bojan Gorenec, izr. prof. Marjan Gumilar, izr. prof. Sergej Kapus, izr. prof. mag. Žiga Kariž, izr. prof. Zmago Lenárdič, prof. Alen Ožbolt, izr. prof. Sašo Sedlacek, prof. mag. Branko Suhy, prof. mag. Tugomir Šušnik
***
Ateljejska produkcija UL ALUO je v marcu 2018 raznolika tako v izrazu kot tudi kvaliteti. Kot celota ponuja obraz nastajajoče umetnosti, ki je drugačna od tiste v lokalnih galerijah. Ob pripravi razstave se sprašujem, koliko si svet umetnosti nastajajočo umetnost prilagodi? V kolikšni meri selektorji, kuratorji, kustosi, komisije, pisci, kritiki in drugi, delujoči v sistemu produkcije, distribucije in refleksije umetnosti, pri izbirah izhajamo iz pregleda in poznavanja produkcije in v kolikšni meri služimo nekim drugim ciljem, idejam, konceptom?
Nastajajoči umetniki ustvarjajo drugače od uveljavljenih. Smejo si privoščiti abstrakcijo, politični so takrat, ko si to želijo, so veliko bolj intimni, poetični, redko strateški, še vedno svobodni. Ali pač?
Nekdaj je Akademija veljala za kraj, kjer so študenta krojili, strojili, učili, vse dokler ni bil priličen poetiki, ki je veljala v profesorjevem ateljeju, ali pa se ji je uprl takoj, ko so razmere to dopuščale. Nekdaj študentje UL ALUO med študijem niso smeli razstavljati samostojno[1], in kljub temu, da »profesorji niso ovirali osebnih konceptov«, za tisto, kar se jim je zdelo »šarlatanstvo, ni bilo prostora.« Tako se je na primer leta 1975 zdelo, da je takšna grožnja »brezdušna mehanizacija,«[2] danes pa Akademija vključuje študij Videa in novih medijev. Časi so se spremenili. Spremembe so med drugim za študente prinesle veliko individualne kreativne svobode.
Toda kam bo šla vsa ta svobodna ateljejska produkcija, ki jo ustvarjajo polprepustne membrane študijskega procesa? V marcu 2018 se mi zdi močno zaznamovana z abstrakcijo, iskanjem, naravo, subtilnim in osebnim. Bo svet umetnosti s kuratorskimi zamislimi, galerijskimi konteksti, kulturno politiko in večkrat lastnim neprimernim odnosom do nastajajočega in njegovih ustvarjalcev (kako naj potem pričakujemo pozitiven odnos publike?), sploh zmogel ustvariti prostor za nadaljevanje in razvoj tovrstnih praks? Si bo priličil umetnike in umetnost po svojih potrebah tako, da niti umetniki sami ne bodo opazili, kdaj so postali samostojni podjetniki, ki jih zanimajo razpisi, financerji, predlogi, smotrnost uporabe materiala, načrtovanje kariere in podobno. Bo ustvarjanje lastnega dela svobode ostalo le na njihovih ramenih?
»Za umetnost namreč potrebuješ prosti tek, in če si ga ne zmoreš zagotoviti, se vizualna presenečenja preprosto ne zgodijo. Takšno spoznanje je lahko grenko, a tudi osvobajajoče.«[3] Akademija se zdi eden od zadnjih sistemskih branikov tega prostega teka, čeprav se tudi tu že kažejo vdori kreativno-industrijske projektne naravnanosti sodobne umetnosti, kjer je potrebno s čim manj doseči čim več, v čim krajšem času.
Slovenski umetnik že od nekdaj dela s čim manj – za več nima. Od nekdaj si prizadeva doseči čim več, kljub vsemu mu včasih uspe. Čas, prosti tek, lenoba, proste misli, napake, poizkusi, refleksija – brez njih umetnost postaja nekaj drugega. Razstavljena produkcija nastaja, ko avtorjem časa za ustvarjanje še ni treba kupiti, ali vsaj ne v celoti, čeprav se dobro zavedajo, kaj jih čaka. Prav njihova dela so tista, ki še nastajajo v relativni svobodi ustvarjalnega dne.
Doc. dr. Petja Grafenauer
[1] Marijan Tršar, »Slikarstvo«, Akademija za likovno umetnost Ljubljana 1945 – 1975, jubilejni almanah, Kiar Meško ur., Ljubljana 1975, str. 78
[2] Božidar Jakac, »Beseda prvega rektorja«, Akademija za likovno umetnost Ljubljana 1945 – 1975, jubilejni almanah, Kiar Meško ur., Ljubljana 1975, str. 12
[3] Petja Grafenauer, Ana Sluga, slikarka … ki verjame, da moramo ceniti, kar je naše, Mladina, Ljubljana, 13. 10. 2017. Dostopno na: http://www.mladina.si/182286/ana-sluga-slikarka/
Delo na naslovni sliki: Veronika Hozjan, Lost in Space, 2018