Razstava zaključnih del študentk in študentov katedre za fotografijo na UL ALUO

PONJAVA, razstava zaključnih del katedre za fotografijo na UL ALUO
10. 6. – 12. 6. 2021

Vabljeni na prvo razstavo generacije mladih ustvarjalcev UL ALUO, ki svet opazujejo in komentirajo pretežno skozi perspektivo fotografije in fotografskega. Skozi medij brez enoznačne identitete torej, ki je prežet z množico raznolikih družbenih procesov. Znotraj akademskega raziskovanja na katedri za fotografijo iščemo paleto stičnih točk teh procesov, da bi bolje razumeli medij v tem makro in mikro svetu, kot tudi sami sebe in drug drugega. Trudimo se razkrivati dano realnost, ustvarjati motnje in hkrati graditi prostor, utopijo, možnost. Pričujoča generacija ambiciozno preučuje smrt, spomin, sled, indeks. Najdbo. Identiteto, bolečino, stisko. Motnjo. Težo. Spirit. Humor in politiko, represijo. Umik in naključje. Magičnost realnega. Svetlobo, sinergijo in šelestenje. Rože. Barve. Dialog.

Lokacija: Tobačna / Objekt 2
Otvoritev: sreda 9. 6. ob 19-ih
Odpiralni čas: 10.00 – 19.00

Razstavljalci:
Tjaša Bon, Bor Cvetko, Rok Černezel, Katja Duh, Jure Goršič, Tajda Hladnik, Valerija Intihar, Žan Juhart, Asiana Jurca Avci, Tine Lisjak, Matko Meštrović, Jelena Milohanić, Nik Erik Neubauer, Urška Preis, Luka Prijatelj, Lucija Rosc, Anja Smaka, Lana Soklič, Jernej Šimec, Lea Topolovec, Betsabea Vernik

Mentorji:
doc. Emina Djukić, izr. prof. Peter Koštrun, doc. Peter Rauch
Klemen Ilovar, Vanja Bučan, doc. Matej Stupica

PONJAVA RAZSTAVA
Po utrjenem makadamskem pasu ob cesti smo se prebili do zaključka: predstavitve dela v prostoru izven naše baze na Rudniku, kjer kopljemo zadnja tri oziroma dve leti. Po utrjenem pasu zato, ker so ga pred nami začrtale generacije fotografov iz Akademije, predhodniki na delo, katerih spomin prinese nov pogum in inspiracijo.
A vendar gre za hojo ob cesti.

Po bankini, kjer se konča krajina in začne belina, po robu lesenega okvirja in narezanega paspartuja, ki zamejita polje iluzije na steni v 114, po robu znaka, ki se od svojega izvora vrti v nove kontekste, po robu in naokrog procesa, po robu fotografije. Na prehodu, kjer se soočimo z vsebino in praznino. Zdaj vemo, da slednja preobrača prisotnost v negativ in pokaže odsotnost v vsej svoji lepoti.

Hoja je v iskanju terena, ki bi nam dal odgovor na evergreen vprašanje, kaj je fotografija?
Spotoma najdena misel se zazdi bolj bistvena, česa je fotografija zmožna?
Česa smo zmožni mi, ko upravljamo aparat, objektiv skozi katerega režemo okolico, objektiv za katerega dimenzije in oblike meja ni. Kot ti, ki upravljajo objektiv postanemo središčna točka dinamičnega pogleda na svet – točka, ki povzroča vrtoglavico in spodnese tla pod nogami.

Ponjava, ker je naš kreativni proces skok v višino: ko se osvobodiš težnosti, odnese v vesolje. Od tam padaš nazaj, ne vedoč kje bo pristanek. Novo središče, nov pogled. To je nihanje, ki zahteva vrhunsko zavedanje, sicer doskok ne bi bil možen. In ponjava, ker je naš kreativni proces izkustvo v katerem nismo vedno prepričani, ali smo v središču skoka ali ga gledamo od zunaj. Ali nas nosi s seboj, ali nas pušča na poziciji opazovanja stvari, ki se dvigujejo mimo.

Del sodobnega umetniškega delovanja je občutek nuje neprestano biti vpleten in prisoten, narekuje nam naj bomo aktivni, klepetavi, naj kritiziramo in se upiramo, naj bomo pozorni na družbena dogajanja in hkrati vedno, vedno kritično reflektiramo lastno produkcijo in delo. Ponjava, ker je vodoodporni zastor. V času študija na Akademiji stojimo pod njo – naša prednost je, da stojimo na prav tej točki svobode, v kateri si lahko zamišljamo svet bolj eksperimentalno kot kadarkoli, in ustvarimo prostor kjer se lahko izrazijo popolnoma neverjetne, neuresničljive želje, za katere se ob pogledu na razmere v družbi zazdi, da jih ne bo mogoče uresničiti. Neuresničljiv pogled, začetek.
Hoja v iskanju terena za prihodnost torej – terena na katerem se fotografija pojavlja kot vse, kar bi lahko bila in vse, kar bi lahko dosegla.

Ta teren je bil hudo strm, ko smo se zadnje leto znašli, presenečeni, tako oddaljeni drug od drugega. Vsak v the korona generaciji je moral najti svojo motivacijo in glas – virtualnega in individualnega. Kako z njim govorimo skupno je izziv, ki ga začenjamo razstavljati sedaj. (Valerija Intihar, študentka MA)