Mimogrede pomembno
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) in Galerija Alkatraz vabita na odprtje razstave študentk in študentov Oddelka za slikarstvo UL ALUO z naslovom MIMOGREDE POMEMBNO, ki bo v ponedeljek, 9. junija 2025, ob 19.00, v Galeriji Alkatraz, AKC Metelkova mesto, Metelkova ulica 8, Ljubljana.
Na razstavi sodelujejo: Kalina Naskovski Perne & Kristian Župan, kolektiv BRAVO (Pika Basaj, Ana in Neža Urbiha), Klara Kracina in Vita Eva Wesseisen.
Razstava je del programa Opolnomočenje mladih umetnic_kov.
Galerija Alkatraz kontinuirano sodeluje z najmlajšo generacijo ustvarjalk_cev, ki študirajo na UL ALUO. Umetniška dela, ki sestavljajo letošnjo razstavo študentk_ov Akademije, vidimo kot priložnost za ogled nekaj podob našega časa in prostora, ki jih v svojih delih upodabljajo mlade_i umetnice_ki, ki kljub temu, da nimajo ambicije, da bi pripovedovale_i univerzalne ali velikopotezne zgodbe, (paradoksalno) razkrivajo številne pomembne predstave o razpoloženjih in vrednotah sodobnosti. Na razstavi vidimo vsakdanje rekvizite, trivialne predmete, reference na interne zgodbe, asociacije in fore. Njihov duh poetično opiše Olja Simčić Jerele: Megla ponavljanja. Moje življenje. Ista pot, isti bus, ista služba, isti faks. Brodim skozi njo, s konjskimi plašnicami na očeh.1 Fokus, ki se obrača okoli banalnih rutin in ponavljajočih se zgodb, naj nas vseeno ne zavede. Čeprav na razstavi ne bomo videle_i glasnih zahtev po vzpostavitvi pravičnejšega reda stvari, to še ne pomeni, da so mlade ustvarjalke_ci zatopljene_i le v svoje intimne svetove. Ravno obratno: ne manjka pogledov, ki odražajo samosvoj, kritičen pogled na resničnost, ki kot izhodišče res uporablja lokalnost subjektivne izkušnje, a ta se razvija v nedirekten upor, ki mu ne manjka humorja in ironije.
Klara Kracina v seriji People You May Know (2024), ki je svojevrstna kombinacija hommagea in fotoarhiva Facebook spletne strani diskoteke Africa Trebnje ter jo sestavljajo prostorska instalacija, monotipije in slikarska dela v tehniki olja na platnu, nastavlja ogledalo okolju, v katerem so nastale fotografije. V Alkatrazu so predstavljene monotipije in prostorska instalacija, ki lahko obstajajo samostojno, hkrati pa tvorijo dialog s slikarskim delom serije, ki ga ni na razstavi. V delih vidimo vprašljive estetske izbire, načine samoprezentacije, metode sproščanja in preživljanja prostega časa, pa tudi iskrene trenutke nebrzdane strasti, ki izzovejo nostalgično ironijo. Arhivski element opazovanja skozi antropološko lečo spominja na avtoričino iniciativo zbiranja najdenih listkov neznancev (predstavila jih je v zbirki Zin notes v Galeriji DobraVaga) in drugih poskusov dokumentiranja pojavov družbenega življenja, ki se lahko zdijo nepomembni in trivialni, a jih umetnica obravnava na način, ki preko zanjo značilnega humorja gledalko_ca spodbuja k refleksiji glede širših tem kolektivnega spomina in narodne zavesti. Postavitev Klare Kracina dopolnjuje instalacija Barska miza (2025), ki obiskovalki_cu prikliče duh žurov in lastnih vprašljivih odločitev pod vplivom opojnih substanc iz osebne zgodovine. Tako v enem trenutku umetnica na monumentalen način, ovekovečen v slikarskem, grafičnem ali instalacijskem delu, izpostavi nekaj, kar bi v gledalki_cu lahko spodbudilo zasmehovanje, v drugem pa videno že povežemo z lastnimi izkušnjami ter ugotovimo, da je šala pravzaprav šala na naš račun in da si posameznice_ki spet nismo tako različne_i.
Tudi predstavnice kolektiva BRAVO (Ana Urbiha, Neža Urbiha, Pika Basaj) posegajo po inspiracijah, ki izhajajo iz vsakdana. Njihove neglamurozne skulpture delujejo kot vizualno močni kontrapunkt vsebini resničnosti, ki je nevznemirljiva: hrana in pijača, tablete, oblačila, živalske in človeške maske. Umetnice izdelane predmete oz. skulpture uporabljajo v scenografskih zaporedjih z namenom, da ustvarijo fiktivne, humoristične zgodbe, ki odslikavajo njihovo tesno medsebojno povezanost. Kot gledalke_ci, ki opazujemo njihove igrive poskuse, zaznavamo implicitni čustveni podton, ki je vezan na njihove odnose. Predmeti so del banalne rutine, a imajo avtoironični prizvok, saj prek domiselnih vložkov, kot je na primer poimenovanje na novo izumljenih tablet (Tablete za pobezljanje, ki so del projekta Odvajati (2022)), gledalki_cu približajo njihov vzajemno razvit svet fikcije, ki pa ga obenem prevprašujejo in primerjajo s sivino vsakdana. Izviren način opazovanja medsebojnega vplivanja in zlivanja identitet in medosebnih dinamik prek eksperimentiranja s potencialnostjo samega medija mimogrede prinaša tudi iskren portret časa in prostora, ki ga umetniška dela zasedajo z golo realnostjo vsakdanjega življenja, brez filtra v obliki sentimentalnosti ali estetizacije.
Vita Eva Weisseisen svojo postavitev Dear Diary (2023–2025), sestavljeno na recikliranih kovinskih ploščah, oblikuje iz množice predmetov: spontanih risb, nalepk, fotografij in lastnih zapisov, ki združujejo osebne reference in kontekste masovne kulture. Na ta način nastajajo objekti, ustvarjeni kot nekakšen palimpsest sodobnega časa, ki ga umetnica vidi po vzoru mest v javnem prostoru, ki so namenjena plakatom, katerih deli se med sabo prekrivajo in s tem tvorijo drugačno sporočilo tako na vizualni kot na vsebinski ravni. Del projekta je tudi zin, ki prikazuje njeno večletno ustvarjanje na področju risbe, ki je medij, s pomočjo katerega procesira svoje spomine, izraža stališča in daje prostor sanjam. Dear Diary je kolaž razmišljanj in miselnih asociacij na kontekste vsakdana, ki umetnico pripelje k razvijanju lastnih misli: je platforma, ki ji omogoča prehod iz skromnega večplastnega prostora razvijanja lastnega izraza v razvoj lastne avtonomnosti. Ta se odraža skozi razmišljanja, ki so, kot sama pravi, oblika upora, »saj ji dopuščajo da se izraža kakor se hoče,«2 sicer pa zajemajo širše teme o naravi umetnosti in njeni vlogi v kontekstu ureditve družbe, snovanja revolucionarnih predstav o boljši prihodnosti in oblikovanju utopij.
SpranGPT (2024–2025) projekt Kristiana Župana in Kaline Naskovski Perne je humoren odziv na spektakularen preboj umetne inteligence v vsakodnevno življenje. V nasprotju s sofisticirano tehnologijo UI je umetniški objekt umetnice in umetnika, ki predstavlja pojav naravne neinteligence, ustvarjen iz preprostega, recikliranega materiala – kartonaste škatle, ki predstavlja ogrodje računalnika, v režo katerega obiskovalke_ci vstavljajo predloge generiranih podob, ki jih nato avtor in avtorica povsem analogno izdelata, torej narišeta, kar se bo dogajalo na odprtju razstave. Obiskovalec_ka bo tako izdelano risbo obdržal_a, postavitev pa bodo krasile skenirane podobe nastalih risb. Delo spominja na groteskne naprave Tomaža Furlana, nastale v seriji Wear, s katerimi je umetnik med drugim opozarjal na vlogo tehnologije pri oblikovanju vedenjskih vzorcev in spremembi medosebnih odnosov. Absurdni stroj Župana in Naskovski Perne lahko vidimo v isti luči družbenokritičnega glasu, ki na ironičen način opozarja na človeško delovanje v dobi povečanja avtomatizacije podajanja informacij in generiranja vsebin, ki jih prevzemamo brez prave kritične refleksije3 ne glede na to, da so pomemben del vsakodnevne rutine posameznice_ka, ki ga s tem spremeni v pasivno_ega prejemnico_ka informacij, predelanih v skladu z določenim algoritmom. Ob tem pa umetnica in umetnik izpostavljata še eno zelo pomembno komponento: vrednost in moč, ki se skrivata v človeškem delu in razmisleku.
Razstavljena dela odsevajo fragmente duha časa, na katerega smo navezane_i in obenem vanj ujete_i. Njegove pozitivne in negativne lastnosti umetnice_ki razkrivajo na svojstvene pristope, ga v določenih trenutkih privzdigujejo, v drugih prevprašujejo. S svojimi deli subtilno, a učinkovito razkrivajo, da velika slika nikoli ni črno-bela, ampak je neločljivi konglomerat zmešnjave. Dela ne vsebujejo neposredne kritike sodobnosti, v njih se namesto tega skriva povabilo k razmisleku o tem, kje se nahajamo, kaj so naše vrednote, kaj je tisto, česar res ne potrebujemo, in kje so meje naše resničnosti. Kot taka ob tankočutnem tehtanju kontrastov našega življenja nudijo poglobljen filozofski eksistencialni premislek o življenju samem, s tem pa se tudi vzpostavljajo kot pomenljiva in relevantna umetniška dela.
Sebastian Krawczyk, Ana Grobler
2 Vita Eva Weisseisen, Dear Diary – opis projekta, korespondenca z umetnico
3 Čeprav je umetna inteligenca zelo uporabna tehnologija, je lahko tudi vir težav. V kontekstu reševanja težav na področju duševnega zdravja so popularni t. i. klepetalni roboti z UI (angl. AI chatbots), ki svetujejo v zvezi s težavami, ki jih ima posameznica_k. Raziskava, ki je bila objavljena pred kratkim, poroča, da je izražanje teh robotov lahko problematično, ker njihovo odzivanje nakazuje na narcistično izražanje, ki se kaže v grandioznosti, ko vztrajajo tudi, ko njihova argumentacija ni pravilna; oblikovanju strategij, podobnih mračenju (ang. gaslighting), ko uporabnica_k ob koncu pogovora ostane z občutkom zmede glede tega, kaj je resnično in kaj ne; ter v taktiki prilizovanja uporabnici_ku. Vir: https://www.psychologytoday.com/us/blog/connecting-with-coincidence/202504/are-chatbots-too-certain-and-too-nice
Kuratorstvo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
Strokovno svetovanje: Lučka Zajc
Prevod besedila: Ana Makuc
Lektura besedila: Sonja Benčina
Foto: Nada Žgank
Produkcija: KUD Mreža
Koprodukcija: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana
Na fotografiji: Vita Eva Weisseisen, Dear Diary (2023-25), prostorska postavitev