Čigavo telo je moje telo?

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) in Galerija Škuc vabita na razstavo študentk in študentov smeri Fotografija in Kiparstvo UL ALUO z naslovom Čigavo telo je moje telo? Odprtje bo v sredo, 28. januarja 2025, v prostorih galerije na Starem trgu 21. Začelo se bo ob 18.00 z ogledom razstave, ob 19.00 pa nadaljevalo s performativnim programom. Vljudno vabljene_i!

Mentorici:
Doc. Emira Djukić, mentorica pri predmetu Fotografija V, smer fotografija, Oddelek za oblikovanje vizualnih komunikacij UL ALUO
Doc. Mag Maja Smrekar, mentorica pri predmetu Kiparstvo V, Oddelek za kiparstvo UL ALUO

Kuratorska koordinatorica:
Vera Zalutskaya

Sodelujoče študentke, sodelujoči študenti: Sara Ana Bogataj Dolinšek, Martin Dimitrov Spasovski, Tadej Dolinar, Hedda Johanna Charlotte Dönnges, Lara Frelih, Nina Kuharič, Rok Mlinar, Maj Perko, Katja Poštrak, Luisa Prokopová, Leo Samsa, Neža Turšič Šibenik, Jason Tilen Unterlehner, Ženja Vodnik, Johanka Vohnoutová

Umetnost in humanistika se že več desetletij nahajata v središču interdisciplinarnega obrata, ki odraža temeljne družbene, epistemološke in tehnološke premike v sodobnosti. Posledično se na pedagoški ravni vse izraziteje kaže potreba po strukturni transformaciji: akademske, zlasti diskurzivne pristope je treba usmeriti v razvoj kritičnega mišljenja ter uvesti interdisciplinarnost v umetniško raziskovanje. Eno osrednjih vozlišč tega obrata je prav telo – kot simbolno polje in epistemološki problem, skozi katerega potekajo znanstveni, politični, tehnološki, ekološki in umetniški diskurzi. Sodobna umetnost namreč telesa že vsaj stoletje ne razume več kot stabilnega objekta reprezentacije, temveč kot proces, vpisan v kompleksne mreže moči, pomenov in kontekstov.

Sodobna umetnost je torej sama po sebi prostor interdisciplinarnega dialoga, ki umetnice_ motivira k vzpostavljanju avtentičnih ustvarjalnih procesov, s čimer se odpirajo možnosti za sodelovanje, skupno raziskovanje in multidisciplinarno izmenjavo znanj in veščin, ki presegajo disciplinarno strukturiran kurikulum akademije. Izhajajoč iz predpostavke, da razumevanje in obvladovanje sodobnih umetniških praks nujno zahteva prečenje disciplin, sva zato kot pedagoško-raziskovalno sodelovanje med študijskima programoma kiparstvo (Oddelek za kiparstvo) in fotografija (Oddelek za oblikovanje vizualnih komunikacij) zasnovali projekt Čigavo telo je moje telo? 

Medtem ko je v prvih dveh letnikih študija ateljejsko delo usmerjeno v razvijanje temeljnih tehničnih, zaznavnih in formalnih kompetenc (pri fotografiji predvsem v razumevanje razmerja med vsebino in formo, pri kiparstvu pa v obvladovanje oblikovanje človeške figure in njeno prostorsko artikulacijo), predstavlja tretji letnik ključno prelomnico, saj se pridobljena znanja odprejo kritični refleksiji in meddisciplinarni nadgradnji. Ta premik omogoča razumevanje človeške figure, ki se od objekta reprezentacije preusmeri k telesu kot subjektu izkustva, delovanja in pomena, v praksi pa se udejanja denimo skozi preobrazbo prostorske instalacije v performativno formo (in obratno), skozi razumevanje prostora kot kontekstualnega okolja, ki vedno že soobstaja v kontinuumu s časom, ter skozi naslavljanje polja umetnosti kot odprtega sistema odnosov. Iz tega izhodišča je bila tema semestra, ki na razstavi predstavlja šest avtorskih del petnajstih študentk in študentov 3. letnika prve stopnje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, nastalih v zimskem semestru študijskega leta 2025/26, zastavljena kot vprašanje: Čigavo telo je moje telo?

Slednje vabi k razmisleku o našem (so)bivanju, ki presega individualno raven in se razširi v polje družbenih, političnih in etičnih napetosti sodobnega sveta. Ne naslavlja zgolj biološkega lastništva telesa, temveč telo vzpostavi kot prostor družbenega nadzora in regulacije; kot polje projekcij norm, želja in strahov; kot območje prepletanja (bio)tehnologij in kapitala; kot kolektivno entiteto in hkrati arhiv spomina, travme in nenazadnje soočenja z neznanim. Telo se v tem kontekstu kaže kot procesualno polje, v katerem se relacije nenehno vzpostavljajo, preoblikujejo in razgrajujejo. Vprašanje »čigavo« zato ne predvideva enoznačnega odgovora, temveč razkriva kompleksno mrežo odnosov, v katero je telo vselej že umeščeno.

Študentke_ so vprašanja politik telesa naslovile_ skozi razmislek o individualnih, družbenih in političnih bojih za emancipacijo od nadzora nad biološkimi, socialnimi in kulturnimi izkušnjami, ki se mdr. kažejo kot institucionalna moč države in zakonodaje, kot disciplinska moč ekonomske produkcije, kot diskrecijska moč potrošnje, kot kognitivnotehnološka moč sodobnih digitalnih in biomedicinskih sistemov, obenem pa tudi kot subjektivna moč, ki se vzpostavi skozi pogajanja v medosebnih odnosih. Prav v tem prepletu se je razširjeno, na telo osredotočeno umetniško raziskovanje v času semestra izkazalo kot produktivno in relevantno.

Sodelovanje v skupinah, kjer so se udeleženke_ šele spoznavale_, je spodbudilo k deljenju izhodišč iz predhodnih umetniških raziskav, ki so služila kot temelj za skupno kritično refleksijo in nadgradnjo lastnih avtorskih pozicij. Na podlagi izkazanih interesov, afinitet in načinov dela sva jim predlagali sodelovanje v dvojicah in trojicah. Projekte so razvijale_ in reflektirale_ v okviru tedenskih individualnih mentorskih srečanj ter skupinskih formatov Odprti studio, pri čemer je proces s strokovnimi povratnimi informacijami občasno spremljala doc. mag. Mateja Pezdirc. Vera Zalutskaya je imela predavanje o umetniških in teoretskih referencah, hkrati pa sodelovala kot kuratorska koordinatorka projekta in dialoška partnerka skupinam pri prenosu ter postavitvi del iz ateljejev ALUO v Galerijo Škuc.

Interdisciplinarnost se je v tem procesu vzpostavila kot srečevanje različnih epistemoloških pristopov, delovnih ritmov, tehničnih znanj in načinov mišljenja; torej skozi prečenje strokovnih področij, kar je ključno za kritično delovanje v polju sodobne umetnosti in oblikovanja, ki vselej zahteva tudi reflektirano umeščanje v širši družbeni kontekst.

Takšni radikalnejši premiki v načinih dela spodbujajo razvoj kompleksnih ustvarjalnih, komunikacijskih in refleksivnih kompetenc, zlasti v tistih fazah študija, ko so študentke_ zanje že dovolj tehnično in konceptualno opremljene_. Skozi mnoštvo perspektiv utrjujejo razumevanje umetnosti kot kritičnega orodja za naslavljanje problemov sodobnega sveta in odnosov, ki ga strukturirajo, celotna izkušnja ustvarjalno-pedagoškega procesa semestra – vključno z realizacijo razstave – pa potrjuje nujnost strukturne transformacije akademskega poučevanja z umeščanjem praktične interdisciplinarnosti v študijske programe.

Razstava bo na ogled do 25. februarja.

Čigavo telo je moje telo? (na vprašanje odgovarjale_ študentke_)

Vprašanje predpostavlja lastništvo, ki telesu ne pripada. Pripisovati telo komu drugemu je absurdno, ker telo ni nekaj, kar imaš, ampak nekaj, kar si. Ni objekt ali koncept, temveč prisotnost, ki obstaja, čuti in dela. Je konkretna izkušnja v času in prostoru.

Vprašanje si razlagam bolj kot vprašanje naracije mojega telesa, ki pa je odvisna od njegove interpretacije, pozicije v času in diskurzu, v katerem se pojavlja. Mislim pa, da dokler svet doživljam skozi neko telo, bo to telo moje, ne glede na to, koliko teorije vleče za sabo.

Moje telo je le začasna oblika. Ne pripada mi. Je moja energija, ki se izraža skozi snov.

Nošeno, zaznamovano, oblikovano, prepleteno in nato spuščeno. Telo presega tisto, čemur pravim svoje, razteza se v tišino in uide dosegu besed.

Sonce
Zemlja
Vlada
Tisoč galopirajočih konj
Prerokba
Postelja
Razpoka
Prelomna točka
Vlažnost
Nekdo, ki me igra

Naj bo prosim odgovor na to zahtevno vprašanje enostaven.

Telotelesnostorganskoutelešenjevvprašanjuprepletnovonepoznanomojetvojetelo.

Ko sem bila v vrtcu, je moje telo pripadalo staršem in potem sem začela krvaveti. V srednji šoli je pripadalo ljudem, katerim sem bila všeč. Kmalu zatem sem spoznala, da moje telo pripada sistemu, v katerega je padlo. Zdaj se po svojih najboljših močeh trudim, da bi se spomnilo, da je vedno pripadalo meni, in se zavedati, da je njegovo lastništvo moja dolžnost.

Moje telo je moje. S podobami skuša oblast nadzorovati živa telesa tudi v namišljenem svetu. Kar zavračam in zahtevam svojo telesno avtonomijo.

Ne v lasti.
Ne v izposoji.
Samo dogaja se.
Sem svoje.

Telo je marioneta, razum pa program. Čigavo je moje? Odvisno od ribnika, v katerem plavaš.

Je telo v lasti oziroma pod nadzorom prostora, v katerem se situacijsko nahajam, v najbolj surovem pomenu pa je moje, saj se iz njega ne morem umakniti.

Moje telo je moje in tudi od vseh, saj obstaja v prostoru in času, ki si ga delim z vsemi ostalimi telesi. Moje telo je eno s svetom.

Vprašati »Čigavo telo je moje telo?« pomeni zavedati se, da je avtonomija krhka in lastništvo ni zajamčeno. Pomeni uvideti napetost med biti svoja_ in biti figura, med željo po razcvetu in okoliščinami, ki ga ovirajo.

Moje telo je prostor, kjer se srečujejo jaz in drugi. Šele skozi zavest, skozi dotik, skozi odločitev, da mu pripadam, postaja moje.

Odgovor je spremenljiv. Morda je telo moje, zgolj če zavrnem izoblikovanje. Morda postane moje zgolj z nasprotovanjem. Morda je vprašanje edini pravi način posedovanja.

Strokovni zunanji sodelavki: Andreja Rauch, Nika Erjavec

Zahvala: doc. Tejka Pezdirc, Matjaž Požar, Urša Marolt, Tilen Mihelič Kurent, Mateja Vidrajz, Žiga Gorišek, izr. prof. Peter Rauch, izr. prof. Peter Koštrun, Laboratorij Svetlobne Gverile

Angleška lektura: Arven Šakti Kralj
Slovenska lektura: Inge Pangos
Oblikovanje: Lea Jelenko
Naslovna fotografija: začasni kolektiv foto-kip ULALUO

Projekt je nastal v sodelovanju med UL ALUO in Galerijo Škuc.

Zahvala:

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.