Zagrebška akademija – Best Forehand
02.10.2018
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) vas vljudno vabi na
odprtje gostujoče razstave študentov Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu
ZAGREBŠKA AKADEMIJA – BEST FOREHAND,
ki bo v torek, 9. oktobra 2018, ob 19.00
v Galeriji Equrna, Gregorčičeva 3, Ljubljana.
Na drugi letošnji razstavi, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Equrno, se bodo predstavili študentke in študenti Akademije likovnih umetnosti Univerze v Zagrebu. Gre za izmenjavo mladih umetnikov, saj bo tej sledila razstava študentk in študentov UL ALUO v zagrebški galeriji Academia Moderna.
Sodelujejo: Mihael Klanjčić, Mia Maraković, Marija Matić, Iva Zagoda, Anđela Zanki
Kustosinja: Tanja Škrgatić
***
Z razstavo v Galeriji Equrna želimo ljubljanski publiki predstaviti pet mladih umetnikov iz Zagreba, ki so vsi še študenti, kar pa je po svoje manj bistveno, saj so vsi tudi že umetniki z močnimi mnenji in stališči ter različni po svojem izrazu, vendar kljub temu združeni v emociji, ki jo s svojim delom proizvajajo. To pa je emocija optimizma, ki krčevito utišuje krik brezupa v umetnosti, krik o smrti “štafelajnega” slikarstva. Oni so tukaj, da bi izpodbili te trditve. Pa vendarle si ne smemo domišljati, da to delajo zaradi nas, publike, ker oni to delajo izključno in samo zaradi samih sebe. Gre za Mihaela Klanjčića, Mio Maraković, Marijo Matić, Ivo Zagodo in Anđelo Zanki.
Mihael Klanjčić na običajno slikarsko “štafelajno” podlago lepi papir in folije različnih, skoraj neonskih barv. Folije, ki jih izbira, niso naključen izbor. Njihova intenziteta in sijaj spominjata na Petera Halleya in njegovo uporabo day-glo barv, to hiper-realizacijo resničnih barv pa povezujemo prav z duhom današnjega časa, v katerem mora vse biti «intenzivno resnično», da bi privabilo in izvabilo našo koncentracijo. Največji vizualni dogodki v Mihaelovem delu se nahajajo na robu slike, kjer se “berejo” vsi ročni in tehnični postopki, ki so obenem tudi končni rezultat slikanja. On to dela kljub vsem konvencijam, ki jih je slikarstvo do zdaj izgradilo, vključujoč tudi primarno slikarstvo v 70-ih letih prejšnjega stoletja.
Čeprav delo Mie Maraković na prvi pogled spominja na pozna 50-ta leta in informel, ga ne moremo primerjati ne s poznimi 50-imi leti, kot tudi ne z informelom, ker se danes o izkušnjah informela lahko le pogovarjamo. Ona v svoji zavesti ni v 50-tih letih, niti ne v 60-tih letih, ona je le in samo v svoji glavi in reciklira dogodke, doživetja, misli. Vsaka slika ima svojo posebnost v svojem stališču o lastni dokončanosti v lastnem stadiju. Mia se ne obremenjuje z vprašanjem, kdaj je slika končana, s tem večnim in nikoli razjasnjenim vprašanjem, ki muči skoraj vsakega slikarja: »Kdaj se je treba ustaviti?« Ona svoja dela pušča, da živijo sama zase, pri tem pa istočasno beleži sledi od včeraj, od predvčerajšnjim in od jutri, pri tem pa skoraj v celoti zanemarja podlago, ki pri Mii diha v skladu z amplitudo telesne ali duhovne vzburjenosti.
Ekstenziven ekspresionizem[1] v delu Marije Matić, ki svoj metafizični tok usmerja proti življenju, nas lahko, ko gledamo dela, z veliko intrigo drži «zalepljene» na steno galerije. Marija je skozi avtoportrete in portrete uspela izživeti in izraziti sebe ob popolnem ignoriranju slehernih zakonov anatomije, figure… Ali imajo ravno zaradi tega ekspresionističnega izraza njena dela v sebi tisti tako potreben krik v svetu, skoraj divji krik velikega strahu, ki obupuje zaradi sveta, takšnega kot je? Sodoben nemir, ki ga Kierkegaard označuje kot sinkopo svobode, Heidegger pa kot samorazkritje bitij na svetu. Ta nemir se odraža v antiharmoničnem idealu prikazanih portretov, v katerih je poudarek dan »moči« izraza, ne pa »lepoti«.
Pri Ivi Zagodi gre za sinestetična dela. Avtorica, za katero je glasba izjemnega pomena, zvočne dražljaje doživlja kot sprožilec za opredmetenje vizualnih doživetij. Z uporabo spreja, pastelov, markerjev itd. je neobremenjenost s konvencijami tisto, kar Iva poudarja na slikarskem platnu. Njena dela vsebujejo zelo veliko kisika in nas vlečejo v breztežnostni prostor, prostor, ki je vzporeden z njihovim nastajanjem in popolnoma brez obremenjenosti, kar nas, ko jih gledamo, pelje do skoraj telesnega ugodja in pomirjenosti.
Anđela Zanki ima skoraj onkrajno spoštljiv odnos do platna, v procesu slikanja pa je bolj pazljiva kot precizna in mogoče v teh pridevnikih leži tudi najbolj pristen opis njenih del. Sled roke na njenih slikah je viden ravno toliko, kot to Anđela želi. Njene linije niso stroge niti popolno ravne, pravokotniki so, kot da bi lebdeli na površini platna, naslikani so fragilno, poetično in neposredno predstavljajo kopijo avtoričine osebnosti. Ta dela niso produkt slikarske revolucije, radikalnega stališča ali ekscesa znotraj tradicije, temveč so tradicija sama po sebi.
Umetnost mora biti moralna, v delih Mihaela, Mije, Marije, Ive in Anđele, ne glede na to, ali gre za fragilnost, energičnost, nekonvencionalen slikarski material ali ekspresijo, pa obstaja nedolžna čistost, ki jih združuje in primerno sovpada s problemom današnje družbe, v kateri so ravno te moralne lastnosti izrinjene na obrobje in so zaradi tega postale še bolj dragocene.
Tanja Škrgatić
[1] Pojem, ki se je prvič pojavil leta 1914, je skoval umetnostni kritik in pisatelj Paul Fechten, po različnih stopnjah abstrakcije v oblikovnem jeziku, razlikoval je «intenziven» in «ekstenziven» ekspresionizem, katerih predstavnika sta bila Vasilij Kandinski in Max Pechstein.
Delo na sliki: Mihael Klanjčić, Turchese, 2018, platno, papir, samolepilna folija, 200 x 145 cm; oblikovala: Sara Sešlar Naraks
