1. 4. 2015

Umrl je upokojeni profesor Zmago Jeraj

V 78. letu se je poslovil upokojeni profesor izr. prof. mag. Zmago Jeraj, ki je bil od leta 1997 do upokojitve 2007 kot profesor za slikarstvo zaposlen na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Žalna seja bo v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor v sredo, 8. aprila 2015, ob 12. uri.

Zmago Jeraj se je rodil 9. novembra 1937 v Ljubljani. Študiral je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in v Beogradu, kjer je leta 1960 tudi diplomiral na slikarskem oddelku pri profesorici Zori Petrović. Leta 1967 je pri profesorju Gabrijelu Stupici na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost zaključil specialko za slikarstvo. Z izobraževanjem je nadaljeval tudi po diplomi; leta 1969 se je v Londonu izpopolnjeval v grafiki, leta 1971 pa se je v Sovjetski zvezi posvečal staroruskemu slikarstvu.

Kot profesor je deloval na Osnovni šoli Bojana Ilicha, od leta 1970 pa na Pedagoški gimnaziji v Mariboru. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je bil zaposlen od 1997 do upokojitve leta 2007.

Prejel je številne nagrade in priznanja, med drugim je leta 1972 dobil nagrado zlata ptica, leta 1985 nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke v risbi in gvašu ter leta 1991 Jakopičevo nagrado. Leta 2008 je bil dobitnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in nagrade Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, leto kasneje pa so ga počastili še s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

 

O njegovi umetniški osebnosti je Nadja Zgonik zapisala:

Zmago Jeraj je zlahka menjal področja ustvarjanja. Bil je slikar, risar in grafik, pa seveda tudi fotograf in pedagog. Ukvarjal se je z eksperimentalnim filmom, likovno kritiko in teorijo ter scenografijo, nekaj časa pa je bil tudi zelo aktiven organizator razstav in drugače angažiran kulturni delavec. A je ta polivalentni ustvarjalec, ki je v različnih obdobjih prav po kameleonsko spreminjal svojo identiteto, vseeno prisegal predvsem na moč, ki jo ima slikarski medij in je v tem smislu znal navduševati tudi svoje študente.

Sodobno naravnanost njegovega slikarstva razberemo v eni od temeljnih značilnosti njegovega dela. V njem namreč ne odkrivamo faz v smislu razvoja od predmodernističnih, realističnih modelov k abstraktnim, pač pa se različni koncepti sinhrono pojavljajo. Njegovo začetno navdušenje nad abstraktno umetnostjo je zahtevalo povratek k figuri zaradi njene večje kompleksnosti, saj mu je le-ta omogočila integriranje novih vsebin v sliko. V obdobju nove figuralike ob koncu šestdesetih let se je osredotočil po eni strani na figuro, na doprsni portret, po drugi pa na urbani pejsaž, predvsem na mestne vedute izpraznjenih in odtujenih novih bivalnih sosesk, v katerih se je razpoloženje eksistencializma povezalo s kritičnimi razgledi po jugoslovanski socialistični družbi.

Na papir kot nosilec je vezana tudi grafika, ki je Jeraj nikoli ni jemal tako usodno kot ostala slovenska scena. Je pa v sitotisku odkril ustrezno tehniko, ki mu je v tem obdobju omogočala ploskovno in shematično podajanje ter neiluzionistično rabo barve.

V sedemdesetih je bil Jeraj popolnoma prevzet z idejo vsesplošne entropije. Zato, da jo je izrazil, je izločil barvno paleto, kar je Jeraja pripeljala v monolitno sivino, v slikah, grafikah, risbah in fotografijah, ki so v tem obdobju zelo pomembne in s katerimi se je je uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov Mariborskega kroga. Osrednji motiv tega časa so industrijsko devastirane krajine, v katerih vladata vsesplošni razkroj in absurd, ki sta slikarjevo univerzalno občutje in ne šele posledica njegove angažiranosti in okoljske prizadetosti.

Barvni redukcionizem, ki je vedno v neposredni zvezi z opuščanjem narativnega v slikarstvu, ga je s sivimi slikami pripeljal na rob abstrakcije. Ko je v začetku osemdesetih let začutil potrebo po sprostitvi, se je usmeril v risbo. Njegove risbe iz cikla Risbe kar tako so z ležernostjo, humornostjo in zafrkantstvom res zažigale v osemdesetih, predvsem pa obudile svež val zanimanja za slikarja pri kritikih in galeristih.

V tem obdobju dominacije spontane risbe, risbe kot ekscesa, medijskega v smislu njene neoficialnosti in konotativnega v smislu popolne vulgarizacije likovnih tem, je nastajala ob njenem robu sistemska, abstraktna risba. V določenem trenutku je Jeraj sprožil trk obeh konceptov v gvaših in akvarelih, ki so pomenili vnovičen izbruh slikarskih energij. Zaključek osemdesetih let je pomenil vrnitev h klasičnim slikarskim tehnikam, olju na platnu, jedkanici in suhi igli. Izhodišče, osnova za njegovo delo, je vedno ostajal resnični svet, vendar ga je njegova pozna slikarsko živa imaginacija vodila v prikazovanje barvitih in vsebinsko raznolikih fantazmagoričnih podob. V zadnjem obdobju po upokojitvi, ko je intenzivneje zaživel v Mariboru, se je več ukvarjal s temami iz lokalnega okolja.

S svojim ustvarjanjem je slovenski umetnosti ob vsej svoji slikarski velemojstrskosti s protiestetizacijo in uporabo likovnega slenga, ne le v ikonografskem, pač pa tudi v formalnem smislu dajal odrešilni in osvežilni impulz.