16. 7. 2016

Poslovil se je Janez Bernik

15. julija 2016 je v 83. letu umrl zaslužni profesor Janez Bernik, akademik, slikar, grafik, kipar, scenograf in pesnik. Na UL ALUO je bil od leta 1970 docent za risanje in slikanje, od leta 1974 izredni profesor, od leta 1976 predstojnik oddelka za slikarstvo in grafiko, od leta 1979 do leta 1996, ko se je upokojil, pa redni profesor za risanje in slikanje.

 

In memoriam: Janez Bernik (1933–2016)

Zdi se, da ko umre slikar, njegova fizična podoba ugasne, drobci ustvarjenih podob pa zažarijo jasneje, kot so prej. Janez Bernik, ena najmarkantnejših osebnosti slovenskega slikarstva visokega in poznega modernizma, pa tudi vplivni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, je v umetniško izjemno plodnem življenju ustvaril pravi ognjemet različnih podob. Bil je značilen otrok dinamičnega časa, ko je na prizorišču svetovne umetnosti vrvelo od novosti in ko se je tudi pri nas od konca petdesetih let dalje začela pospešena internacionalizacija umetnosti. Hitro je postal najprej osrednja osebnost slovenskega slikarstva informela, s prehodom v fazo letrizmov je ustvaril izvirno varianto v raziskavah razmerja verbalnega in likovnega znaka, na kratko opravil s fazo nove figuralike, širil abstraktno likovno polje vse do preloma in vrnitve k človeški figuri v slikarstvu nove podobe v osemdesetih letih. V vse bolj filigranski ekspresivni občutljivosti je postopoma oblikoval moški lik osamljenega misleca in ga izbral za svoj končni izraz.

Že od začetka in prvega vstopa na umetnostno prizorišče ob koncu petdesetih let pa skozi vso kariero je ob njem stal Zoran Kržišnik, lahko bi rekli Bernikov »galerist«, čeprav tega pojma v socialističnem sistemu nismo poznali. Leta 1957 ga je še kot študenta povabil na II. Mednarodno grafično razstavo v Ljubljani. Kmalu zatem je Bernik kot grafik doživel meteorski vzpon doma in na svetovnem likovnem prizorišču, bil prvič nagrajen v Luganu leta 1960 ter prejel osrednje velike nagrade na bienalih v Tokiu (1962), São Paulu (1965) in Ljubljani (1969). V tistem času je bila grafična umetnost na vrhuncu popularnosti, Bernikovo mojstrstvo pa svetovno priznano. Povabljen je bil na najpomembnejše svetovne razstave: leta 1964 na documento III v Kasslu, leta 1968 na XXXIV. Beneški bienale, leta 1971 na Graphik der Welt v Nürnbergu in leta 1973 Graphic Image 73 v Tokiu. Pri nas je v življenju dobil vse mogoče kulturniške nagrade in bil deležen državnih počastitev, bil je prejemnik najvišjega državnega odlikovanja, od leta 1989 pa član SAZU.

Rojen je bil leta 1933 v Guncljah pri Ljubljani. Po končani Šoli za umetno obrt se je odločil za študij slikarstva na Akademiji upodabljajočih umetnosti. Po diplomi leta 1955 se je ambiciozni in med profesorji visoko cenjeni mladenič – tako opazen je bil, da je pritegnil tudi pozornost starejše kolegice Adriane Maraž, s katero sta se pozneje poročila – sočasno vpisal na dva specialistična študija, slikarskega pri Gabrijelu Stupici in grafičnega pri Božidarju Jakcu, ter oba uspešno končal. Za preusmeritev od figuralike, ki je takrat obvladovala akademijske tokove, v abstraktno umetnost in stik s tedaj mlado evropsko informelsko umetnostjo je bilo odločilno polletno bivanje v Parizu od novembra 1958 do junija 1959 v ateljeju Maxa Friedländerja. Tam je imel priložnost srečati tako vplivne in različne umetnike, kot so Gustave Singier, Zao Wouki, Sugai in Massimo Campigli, v kavarni Le Dôme, kjer so se dobivali s Pilonom, pa spoznati Zorana Mušiča in druge francoske umetnike.

Na Akademijo za likovno umetnost se je že kmalu vrnil, saj je leta 1970 – v času dekanskega mandata Gabrijela Stupice – začel poučevati risanje in slikanje. Pretežno je poučeval slikarstvo v višjih letnikih in bil pedagog, ki študentov ni puščal nevtralnih – ali so mu navdušeno sledili ali pa se upirali. Od leta 1976 pa vse do upokojitve leta 1996 je tudi kot predstojnik oddelka za slikarstvo zaznamoval razvoj tega oddelka v prelomnih postmodernističnih letih.

Da bi ubežal demonu estetske perfekcije, ki ga je preganjal – bil je prepričan, da ga njegova preveč izmojstrena roka izdaja, ko producira lepo, kar prekrije duhovni izraz –, je izbral grobo ekspresivno črto. Impulz k ustvarjanju oblik ga je vodil z nezmotljivim občutkom in veščo roko v medijska raziskovanja, v skrajnosti, od pesništva, v katerem se je preizkušal z nematerialno besedo, prek slikarstva do plastičnosti, ko se je v kiparstvu ukvarjal s snovjo. Bil je slikarski pesnik in mislec, za katerim je ostala vrsta likovnih monografij, a tudi zbirke pesmi in čisto posebne, vmesne Črte (1977). Njegova vloga v umetnosti, ki je zdaj na udaru zaradi popularnih tez o politični motiviranosti socialističnega modernizma, bo deležna še mnogih preverjanj in novih branj.

Zadnja tri desetletja se je posvečal človeški figuri, večinoma podobi ostarelega misleca ali preroka, rahlo avtoportretnega lika, asketsko odmaknjenega od vrvečega življenja. Kot modrec, ki ve vse o slikarstvu in je zato poln spoznanj o svetu, se je v zadnjih letih dotikal sveta le še narahlo. Pravzaprav se s smrtjo ni nič spremenilo. Ko meteorit preleti svojo pot, ugasne, a pusti za seboj v spominu globoko sled. Trajni delci, ki jih bomo izbrskali iz Bernikove zvezdniške poti, nam bodo pojasnili marsikaj o drugi polovici dvajsetega stoletja, ki je bila polna nasprotij, njegova pisma pa bodo še dolgo prenašala sporočila umetnosti.

 

izr. prof. dr. Nadja Zgonik

(Nekrolog je bil v časopisu Dnevnik objavljen 28. julija 2016.)

 

Foto: Igor Modic; vir Delo