13. 4. 2017

Marjan Gumilar dobitnik Jakopičeve nagrade 2017

12. aprila 2017 je v Moderni Galeriji v Ljubljani potekala slovesna podelitev Nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2017. Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) Marjan Gumilar.

Nagrada in priznanji Riharda Jakopiča, ki jih podeljujejo UL ALUO, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov, je največja nacionalna nagrada za likovno in vizualno umetnost. Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar Marjan Gumilar, priznanji Riharda Jakopiča pa so podelili umetnikoma za posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti, akademskemu kiparju Tomažu Furlanu in multidisciplinarni umetnici Tanji Lažetić.

Vsem trem dobitnikom iskreno čestitamo!

 

O Jakopičevem nagrajencu

Marjan Gumilar sodi v generacijo izjemno prodornih in kvalitetnih prekmurskih slikarjev (Červek, Meden, Logar) in se s svojim slikarstvom usmerja v abstrakcijo. Njegova dela so polna horizontalnih vtisov prekmurskih ravnin v jasnih barvnih odtenkih. Rodil se je v Murski Soboti 24. marca 1956. Diplomiral je leta 2002 na oddelku za slikarstvo na UL ALUO pri prof. Gustavu Gnamušu. S štipendijo Zorana Mušiča, ki jo je prejel leta 1991, se je izpopolnjeval v Parizu. Od leta 2006 pa je na UL ALUO zaposlen kot izredni profesor za slikarstvo. Kot samostojni umetnik živi in dela v Ljubljani.

Med nagradami in priznanji, ki jih je Gumilar prejel za svoja dela, so I. nagrada XXI. Mednarodni Ex tempore Piran leta 1986, priznanje XIV. Bienale mladih Rijeka leta 1987, Velika nagrada za slikarstvo XVI. Jugoslovanskega bienala mladih Rijeka leta 1991in istega leta štipendija nagradnega sklada Zorana Mušiča ter Nagrada občinskog fonda kulture Herceg Novi, Rembrandtov cekin leta 1993 in istega leta tudi velika nagrada ZDSLU, Majski salon 1993 in štipendija ministrstva za kulturo države Francije, leta 2000 in 2002 plaketa bienala male slike Ljutomer.

 

image011

Marjan Gumilar: Druga površina, 2008-9, olje na platnu, 160 x 180 cm

 

Gumilar se je prvič vidneje predstavil širši javnosti leta 1989 s samostojno razstavo Anatomija Barve v Mali galeriji v Ljubljani. Od tedaj je v slovenskem in mednarodnem kulturnem prostoru nanizal dragocen seznam samostojnih in selekcioniranih razstav. Za Gumilarja, ki je eden občutljivejših koloristov, je modernistična izkušnja relevantna predvsem pri obvladovanju in vodenju likovnih sredstev, iz katerih nastane vsebinsko polje slike. Važna sta elementarnost dotika, ki ohranja pretočnost podobe in doživljanje procesa, ki kljub domišljeni koncepciji podobe dopusti spontanost. V nobenem pogledu pa ni restriktiven, pač pa je raziskovalen in dovzeten za najrazličnejše impulze s področja vizualnega.

Likovna kritičarka Nadja Gnamuš je o Gumilarju med drugim zapisala:

»Marjan Gumilar je slikar, ki se v medijsko spremenjeni strukturi realnosti zaveda dilem slikarstva, v katerega pa ni nikdar zares podvomil. Ustvarjalno pot je začel v osemdesetih letih, ko je v slovenskem slikarskem miljeju val živahnih ekspresivnih tendenc novo-figuralikov preglasil radikalne visoko modernistične postavke abstrakcije. Toda zanj je bila figura preveč določujoča, nazorna in omejujoča, zato je moral znotraj lastne usmeritve iznajti nov in svojstven izraz, ki bi po eni strani pomenil odmik od konvencij modernistične abstraktne slike, istočasno pa bi obdržal njeno ostrino in izrazno moč. Danes se je umetnik, sicer v popolnoma drugačni situaciji, znašel pred podobnim problemom: kako narediti svežo, aktualno, ne-hermetično sliko s prepričljivim sporočilom, ki temelji na imanentni primarni moči slikarstva in ohranja znakovno odprtost, ne da bi zapadel fetišizacijo metjeja in poveličevanje sredstev. Ko je zunaj-slikovna referenca postala pravzaprav imperativ in je z imaginarijem množičnih medijev in mimetičnimi tehnikami novih tehnologij figurativno nesporno v ospredju reprezentacijskih strategij, je to postal poseben izziv. Za Gumilarja, ki je eden občutljivejših koloristov, je modernistično izkustvo relevantno predvsem pri obvladovanju in vodenju likovnih sredstev, iz katerih nastane vsebinsko polje slike. Važna sta elementarnost dotika, ki ohranja pretočnost podobe in doživljanje procesa, ki kljub domišljeni koncepciji podobe, dopusti spontanost. V nobenem pogledu pa to ni restriktiven, v že (s)poznano ukleščen avtor, ki bi obtičal v preverjeni izrazni maniri – čeprav je v njegovem slikarstvu mogoče odkrivati kontinuiteto logičnih povezav – pač pa je raziskovalen in dovzeten za najrazličnejše impulze s področja vizualnega. Poleg slikarskega platna ga je stalno spremljalo zanimanje za video in film torej za pogled z drugačnim objektivom, ki pa v njegovem slikarstvu, vsaj do sedaj, ni pustilo neposrednih sledov, a je bilo kot izkustvo nemalokrat močno navzoče. Najbolj razširjeni podobotvorni mediji ga niso vznemirjali zaradi skladnosti z aktualno družbeno realnostjo, pa tudi ne kot nekaj, kar naj bi slikarstvo interpretiralo, temveč kot nekaj, kar preobraža okolje in lahko slikarstvo navdihuje prek učinkovanja na zaznavno raven, s tem da spreminja ustaljeni pogled.«

 

image013

Marjan Gumilar: Undressed 2, 2016, olje in pršilo na platno, 270 x 220 cm

 

Foto: Aleš Rosa