16. 12. 2014

Alegorija kot definicija časa

Alegorija kot definicija časa je naslov razstave Bogdane Krušič, ki bo od 17. decembra 2014 do 7. januarja 2015 na ogled v Galeriji Fakultete za družbene vede in predstavlja njeno magistrsko delo.

Odprtje razstave Bogdane Krušič, univ. dipl. inž. arh. in magistrice umetnosti, v tem predprazničnem času zanimivo sovpada z vsebinami njenih slik, ki poglobljeno tematizirajo intimna vprašanja praznine, lastnega smisla in odnosa do sveta. Podobno kot na opazovalca učinkujejo njene slike, nas tudi praznični čas za hip iztrga iz ustaljenih silnic življenja in spusti naše nezavedno na plan. Glasba, smeh in praznovanje sprostijo družbene napetosti, s čimer se posamezniki in družbene strukture regenerirajo.

Umetnostna zgodovinarka Zora Žbontar je o delih Bogdane Krušič zapisala: »V svetu, izropanem pomenov, se toliko bolj zatekamo v zavetje mitov in zgodb. Razstavljene slike na drobno beležijo stvari, ki so od tega sveta – rojstvo, smrt in tisto, kar je vmes. Opazovalca prepredajo z intenzivnim, emocionalno nabitim raziskovanjem ontoloških vprašanj znotraj meja tostranskega in onstranskega. Sveto se prepleta z vsakdanjostjo in obratno. Prek slik uzremo lastno samoto, saj avtorica namerno hodi po robu in se nahaja na prehodu, v stanju liminalnosti in spusta v neznano. Ti prehodi pa so s svojo, vselej nedostopno in izmuzljivo naravo, dovzetni za izumljanje novih dimenzij prostora in časa, ki so fizikalno nedokazljivi. Njihov prehodni in nejasni značaj povzroča električno napetost, prelivanje ter prepletanje iz enega v drugo stanje, v svoje nasprotje, kar privede do krhanja trdnih tal pod nogami. Po stanju transcendence, nečesa tako esencialnega, pride do prazne točke, do ponavljajočih se vdorov streznitve in izpraznitve. Točka fokusa se izgubi, meja med zunanjim in notranjim preperi. Konstruirano in kipeče se uničuje, razgrajuje, razkraja, pretvarja v lastno nasprotje. Človek se nasmehne premoči življenja, oblije ga val vdaje v usodo, kar povzroči, da odtujeno, a s kancem zaužitja kozmosa opazuje dogajanje in se čudi. To parajoče občutje sestavlja razpoloženje opazovalca razstavljenih slik.«