29. 11. 2017

△ – študenti slikarstva ALUO tretjič v Equrni

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO)

vas vljudno vabi na odprtje razstave

študentk in študentov Oddelka za slikarstvo ALUO prehod: △,

ki bo v torek, 5. decembra 2017, ob 19.00

v Galeriji Equrna, Gregorčičeva 3, Ljubljana.

V letošnjem letu se Oddelek za slikarstvo UL ALUO prvič predstavlja v sodelovanju z Galerijo Equrna, vodilno ljubljansko galerijo na področju postmodernega slovenskega slikarstva. △ predstavlja tri avtorje (Roka Horvata, Daleo Kovačec, Blažko Križan) in je tudi tretja v nizu razstav, ki se bodo v Equrni zvrstile pod skupnim imenom ALUO prehod.

 

Razstava bo odprta do 12. januarja 2018. Pogovor z avtorji: v torek, 9. 1., ob 18.00.

FB dogodek

 

 

Mentorji o avtorjih

△ Rok HORVAT

Če velja, da slikarstvo ni medij med mediji, pač pa da je poleg tega, da se izvršuje na sebi specifičen način, predvsem način mišljenja in delanja, iz katerega izhaja marsikaj, potem to še posebej velja za Roka Horvata. Še kot študentu mu odlično obvladovanje predstavljanja vidnega sveta in njegovega upodabljanja nista zadostovala. Imel je in ima svojo agendo, svojo pot raziskovanja slikarstva onkraj podobe ali »to-kraj« podobe, če hočete. Njegove slike so definirane in do potankosti premišljene na vseh delih površine tega omejenega prostora svobode in odločitev. Ob prepletanju aktualnosti in zgodovine se rojevajo dela, ki jih odlikuje izredno močno izžarevanje, so posebna in edinstvena, a vendar tudi znana in povezana z iskanjem bistvenega.
(Izr. prof. Bojan Gorenec)

 

△ Dalea KOVAČEC

Dalea Kovačec je mlada vizualna umetnica, ki v središče svoje prakse postavlja spomin. Umetnica svoje formalno raznoliko in večplastno umetniško ustvarjanje udejanja v hibridni praksi, kjer slikarstvo, risba, knjiga umetnice, video in zvok tvorijo dinamičen dialog. Umetnica nam skozi različna dela znova in znova kaže, kako krhka, gnetljiva, lahko vodljiva, iz ene podobe v drugo spreminjajoča se snov je pravzaprav spomin. Dalea Kovačec se je z lastnimi spomini soočila v seriji slikarskih del ter v knjigi umetnice s skupnim naslovom Prikrojeni spomini (2016). Umetnica črpa iz »dialoga podob« lastnih spominov ter podob iz družinskega albuma, ki je te spomine dopolnjeval in hkrati omejeval. Ta dialog ji služi kot vsebina za knjigo ter kot slikarski motiv. Tekom umetniškega procesa je prišla do spoznanja, da so spomini nematerialni konstrukt, ki se v vsakem trenutku drugače udejanja. Njeno knjigo Prikrojeni spomini lahko bodisi razumemo kot avtoričino pot skozi lastne spomine bodisi kot beleženje procesa njihovega upodabljanja. Video Until the End of Memory (2017) je v resnici dialog med zvočnim posnetkom in digitalizirano gibljivo podobo. Delo, ki nas potisne naravnost med zvok in podobo, morda lahko razumemo kot poetični poklon Wimu Wendersu in njegovemu distopično vizionarskemu filmu. Ko se pred nami prične predvajati video Until the end of Memory in nas računalniško generiran glas sprašuje po dogodkih iz naše preteklosti, postanemo zgolj nemočna priča obsesivnemu brisanju najdragocenejših lastnih spominov, ki jih dandanes preko družabnih omrežij delimo s stotisočerimi gledalci, kar se nadaljuje do konca spomina. Ali, kot pravi umetnica: »Dandanes ne snemamo osebnih dogodkov z namenom, da si jih bomo kasneje ogledali in s tem obujali spomine na dogodke v preteklosti. Ti posnetki so postali naš spomin.«
(Izr. prof. mag. Žiga Kariž)

 

△ Blažka KRIŽAN

Likovna dela Blažke Križan se v samem snovanju začnejo dobesedno na začetku. S tem imamo v mislih sam temelj risanja: izbiro papirja oziroma njegovih različnih tehničnih specifik, njegove svetlobne odzivnosti, časovne trajnosti in lastnostih materialnega čutnega učinkovanja. V njenih delih se linija pojavlja kot zareza, pri čemer se avtorica referenčno naslanja na dela Lucia Fontane, na prostorske koncepte, na vključevanje praznine kot dodane prostorske dimenzije. Kot pravi avtorica, je oskrunjenje (rezanje) slikovne površine lahko tudi konstruktivno dejanje, ki temelj spremeni v membrano in gledalcu dovoljuje, da z mentalno rekonstrukcijo dejanja perforacije preseže izkustvo fizične materije. V samem postopku je vsaka zareza v papir dokončna odločitev brez možnosti povratka. Nekako tako, kot v belinah Roberta Rymana. Zakaj beline? Ker so na njih napake najbolj vidne. Zato postane zelo pomembna izbira sestave barve, odločitev o njeni viskoznosti, izbira debeline čopiča in podobno, o čemer je Ryman lahko izjemno natančno govoril tudi v večstranskih intervjujih. Podoben ustvarjalen pristop, podkrepljen z izjemno senzibilnostjo, je viden tudi v delih Blažke Križan, ki gledalca presunejo ne le z izvedbo, temveč tudi in predvsem z igro svetlobe, ki pred našimi očmi predstavlja motiv v večni nesnovni premeni.
(Izr. prof. Zmago Lenàrdič)

 

Dela na naslovnici: Rok Horvat, ▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓▓ (delovni naslov), 2016, akril, grafit, Micropore in gaza na platnu, 150 × 110 cm; Dalea Kovačec, Until the end of Memory 01, 2017, digitalni video, 10 min (izsek iz dela); Blažka Križan, Krožno, 2016, rezljan papir, 94 × 94 cm.